Greben Zajmenovih peči do Velikega vrha v Košuti sva si že večkrat željno ogledovala. Od daleč (Ljubeljsko sedlo, Košutica) naju je pomalem strašila globoko zasekana škrbina, ki jo na obeh straneh brezgrajno stražita mogočna skalna stolpa, zahodni je visok 1862m in vzhodni 1885m. Od blizu sva letos (arhiv, 30.4.) spoznala direktni pristop na koto 1745m in grebenski sestop po vihravem Vrančku. V starem vodniku Karavanke sva našla še kratko in prav nič vzpodbudno Klinarjevo opombo (podrt pristop na škrbino naravnost z Matizovca in plezanje s škrbine na vzhodni stolp s težavami v območju IV. stopnje).

S kote 1745m sva polna pričakovanj zastavila proti oddaljenemu grebenskemu zobu, za katerim se je skrivala globoka škrbina. A naju je ruševje na hitro umirilo, postajalo vedno težje prehodno in naju na vrhuncu dobesedno in prav boleče zabilo v tla. Potolčena in potlačena sva pod zahodnim škrbinskim stolpom že nekoliko malodušna opazila potko, ki je na greben prisopihala z desne. V upanju na goljufijo (morda bi naju pot pripeljala v škrbino in bi se tako zoprnemu stolpu elegantno umaknila) sva se je oprijela, prečnica pa se je tebi nič, meni nič odsekano končala in tako sva z juga naravnost navzgor prek zelo strmih trav in razmajanih skal dosegla vrh stolpa (najbrže bi bilo po grebenu lažje in lepše).

Globok pogled v škrbino ni bil obetajoč, odsekanega stolpa na vzhodni strani pa sploh nisva upala dolgo gledati, ker je bil povsem odbijajoče sesut in bi se utegnil še podreti. Vrnila sva se malce nazaj po grebenu in se oprijela gredine na severni strani, ki naju je pripeljala tik nad škrbino, nekje na polovici višine stolpa, kjer sva presenečeno uzrla klina za spust in se spustila navzdol (slabih 20m, tik nad škrbino je stena previsna).

V škrbini sva bila v mišnici, nazaj nama nikakor ni dišalo, levo in desno ni prav nič kazalo na možen sestop, naprej pa nama je napredovanje branila navpična in podrta stena s sicer tremi 'šibkimi' mesti. Levo od grebena se je šopiril visok, rdeč in pri vrhu celo malce previsen kamin, na desni je bil podoben, a povsem kratek nestvor, kamor naju je najbolj vleklo, a se do tja nikakor ni dalo priti (prečenje rdečega, sitno podrtega pobočja). Tako sva poskusila točno s škrbine navzgor, kjer je žleb prešel v previsen kamin, ki se je višje zaključil s počjo. Na desnem robu kamina sem splezal navzgor do poči, kjer sem lahko le obrnil (povsem podrt prestop na vrhu kamina) in pod njo poskusil s poličko, ki je vodila v desno čez rob (izjemno podrto, a nekaj zdravih oprimkov in stopov se je le našlo) ter se na drugi strani prekopal navzgor. Marijana se je podrti laštici ognila in ob varovanju splezala kar naravnost navzgor. Težave so bile bližje trojki kot štirki (morda je imel Klinar v mislih drugačno varianto, tudi klinov nisva našla), vseeno pa izjemno resne, saj je tu podrtija edini zakon.

Na vrhu stolpa sva se že videla na Velikem vrhu, a naju je spet presenetilo ruševje, potem še ena zoprna/podrta prečnica na desni in 'že' se je pred nama dobrovoljno raztegnil udoben travnat hrbet. Z vrha sva sestopila na severni strani, tam je bilo do izhodišča še najkrajše.

Dolgo pričakovana tura. V dnevniku sem ob prvem obisku Zajmenovih peči zapisal (beri ugibal), da je to najlepši pristop na Veliki vrh. V soboto sva ga brez obotavljanja potisnila v predal "prvič in nikoli več". Greben je res povsem divji in pozabljen, a kaj, ko je kar preveč divji, predvsem pa preveč podrt in kosmat. Vseeno je bilo nadvse lepo in nama niti najmanj ni bilo žal.