Od sedla Čez Lužo do Škrbine za Gradom leži razpotegnjen in povsem samoten greben. Severni del (greben Pelcev) sva obiskala lani. Letos nama je bil najprej podarjen srednji del (od Skutnika prek Špičice do Nizkega vrha) in v nedeljo sva upala na prehode še v južnem delu (od Zagorelca prek Velikega Jelenka do Skutnika). Lahek pristop na Zagorelec poteka iz sedla Čez Lužo, midva sva izbrala nekaj bolj odmaknjenega, SV greben.

Iz Za Razorca sva krenila naravnost do travnatega grebena, ki pada z Zagorelca. Spodaj prehodov nisva preveč izbirala in sva takoj treščila v zelo strme trave (morala bi se držati bolj levo, kjer je izgledalo lahko), po katerih sva pristopila na grebenski hrbet. Greben se je zlagoma dvigal in nama ponujal vedno lepše in višje razglede. Pod vrhom sva preplezala 50m visok skalni prag (I-II, travnat obvoz je na levi) in kmalu nad njim stopila na glavni greben.

Z Zagorelca sva po travnatem grebenu sestopila v prvo škrbino, preplezala manjšo grebensko grbo (sestop II) in se znašla v najnižji škrbini pred Velikim Jelenkom. Takoj v nadaljevanju nama je greben postregel še s precej strmim travnatim razom, naprej do vrha pa nama je omogočil lep in zračen sprehod. Nadaljevanje proti Skutniku je obetalo 'čudovite' probleme, ki sva jih od daleč opazovala že z bavškega Pihavca. Strašila sta naju sestop z vmesnega mizastega vrha (2100m) in nadvse imenitna čukla Oltar, 2075m (Tuma ga omenja v imenoslovju JA). Oster, eleganten in 25m visok rogelj, ki zelo izpodjedeno pada proti Skutniku.

In naju je presenetil že takoj prvi spust z vrha. Kmalu sva zavila levo z grebena in po strmih travah (in nezanesljivih skalah, II) dosegla stečino na udobni travnati polici (že takoj z vrha bi morala sestopiti v smeri police), ki naju je pripeljala pod mizast vrh. Splezala sva na vrh, a od tam še nisva mogla pogledati čez rob, grebenskega nadaljevanja pa tudi ni bilo, zato sva se vrnila in ujela ozko travnato poličko na desni strani (II), ki naju je pripeljala na rob mize, s katerega je gladka raz povsem odsekano padala dobrih 10m navzdol. Na zagozdeni skali sva si uredila varovanje (našla sva tudi klin, a mu nisva zaupala) in se po vrvi spustila navzdol, do škrbine naju je ločila še sitna in izpostavljena travna polička na desni strani (II-III). Tako, povratka ni bilo več in morala sva naprej, ampak nadaljevanje nama je onemogočal Oltar.

Iz radovednosti sva splezala na vrh čukle (težavi sta krajša gladka plošča in takoj nad njo izjemno izpostavljen prestop čez rob, blizu III). Na vrhu ni bilo nobenih sledi, nobenega klina za spust, prav nič. V zameno pa vrtoglav pogled v škrbino na njegovi S strani. Splezala sva nazaj v J škrbino in za nadaljevanje določila obvoz na levi strani, kamor naju je vabila široka travnata gredina slabih 30m pod grebenom, a do nje prehoda ni bilo. Tako sva si na pripravni skali uredila varovanje in se po vrvi spustila čez preperel, previsen kamin z zagato do travnate poličke, ki naju je težavno (III, vse travnate težave so seveda mišljene po trentarsko in ne plezalno) pripeljala na gredino, po kateri sva lahkotno dosegla previsno vznožje Oltarja. Možno je, da se Oltar brez spusta po vrvi obvozi na vzhodni strani, a tam čakajo strme in izpostavljene travnate poličke.

Grebenski vzpon na Skutnik je bil presenetljivo lahak (le dva krajša strma dela) in že sva se znašla v znanem svetu. Po grebenu sva nadaljevala na Špičico (vselej je potrebno slediti travnatim prehodom tik levo pod grebenom), katere strm travnat sestop sva opravila s pomočjo vrvi. Prečila sva še Nizki vrh (menda je s škrbine med Špičico in Nizkim vrhom direkten prehod v Veliko planino) do škrbine pod Zadnjim Pelcem in sestopila z grebena. Pelce sva zaradi nekajkratnega opozorila raje spustila (grmenje, postopoma se je oblačilo), čeprav bi se ravno še izšlo...

Strašno lepo, celoten greben je neprecenljiv biser.