Skrit, nedostopen, odmaknjen..., in nama vedno bolj zaželjen. Le vrh Hudičevega stebra se nam njegova glava razkrije iz bližine, povsod drugod se nam spretno izmakne. V severnem grebenu je nanj potrebno splezati po navpični steni, z vzhoda je povsem divje, pozimi nas v škrbino pod vrhom pripelje zahteven Hudičev žleb, s Prisanka navzdol je 'nemogoče' in tako ostane še alpinistov sestop, ki pripelje na Hudičev steber,

kamor naju je dostavila kombinacija Kopiščarjeve in Hanzove. Z vrha sva si ogledala troglavi vrh Malega Prisanka (levi in srednji sta dve kopasti glavi, najvišji je desni, ki je sestavljen iz navpičnih odsekanih stolpov). Proti Hudičevemu žlebu se je spuščala gruščnata in široka gredina (nadaljevanje gredine, po kateri Hanzova doseže Hudičev steber), ki naju je pripeljala za rob, odkoder sva lahko pokukala v vršni del Hudičevega žlebu. Gredina se je nagnila ven (zelo izpostavljeno), zožila na dobra 2m in grušč se je tako zbil/zlizal, da ni več omogočal zanesljive stopinje. Z varovanjem sva počasi le dosegla dno izjemno krušljivega/podrtega Hudičevega žlebu (trije raztežaji).

Na drugi strani žlebu se je gredina nadaljevala navzgor proti srednjemu vrhu, midva pa sva najprej poskusila v škrbino pod Prisankom (vrh Hudičevega žlebu), do katere je bilo precej krušljivo, a brez večjih težav. Na škrbini sva malce celo poskusila proti vrhu Malega Prisanka, kjer naju je precejšnja strmina odvrnila od resnega poskusa. Spustila sva se po žlebu navzdol in poskusila z gredino. V spodnjem delu je bila izjemno krušljiva (prav noben stop/oprimek ni bil povsem zanesljiv, na srečo tam še ni preveč izpostavljeno) in precej strma, potem pa se je udobno položila, mehko 'zagruščila' in naju nad žlebom varno pripeljala pod srednji vrh, do katerega večjih težav ni bilo več.

Po ozkem grebenu sva nadaljevala proti najvišjemu vrhu, nanj splezala z leve (II+) in uživala v divje raztreskanem svetu le malo stran od markacij. Globoko pod seboj sva opazovala škrbino, ki naju je ločila od Prisanka, in ji s pomočjo gravitacije določila višino (od škrbine do vrha je dobrih 70m, TTN je tu precej netočen in pravih podatkov o višini Malega Prisanka in škrbine sploh ne premore).

Pri vračanju k markacijam nama je izjemne težave povzročal le skrajno krušljiv zadnji del gredine, ki pripelje v žleb. Prečenje žlebu in gredina, ki vodi ven iz žlebu k Hanzovi, sta bila precej manj sitna kot v obratni smeri. S Hudičevega stebra do Malega Prisanka (po zraku je le slabih 300m) in nazaj sva potrebovala štiri ure. Celoten pristop je skrajno podrt in precej izpostavljen, tik pod vrhom nas čaka tudi malce prijetnega plezanja. V kopnem naju na obisk ne bo več, o tem sva si precej gotova, pozimi bova seveda poskusila s Hudičevim žlebom.