Naravnost iz Kamniške Bistrice proti Skuti peljeta dva brezpotna pristopa (Gamsov skret in Žmavčarji), ki ju ločuje Veliki greben, kamor sva bila namenjena (Raz Velikega grebena: II/I, 500m; prvi ga je prelezel Valentin Slatnar Bos). Po poti čez Gamsov skret sva se vzpela skoraj do zatrepa in po dolgi travnati gredini v desno dosegla raz (tik pred razom sva se morala skozi rušje pretolči čez precej siten/krušljiv prestop grape). Plezanje je bilo izjemno razgledno in ne pretežko. Težave so bile mestoma II. stopnje, le eno mesto je malček pogledalo višje, a je bilo zavarovano z lovskimi jeklenicami. V spodnjem delu sva imela še nekaj opravka z ruševjem (shojeno), vmesni kratki strmi stopnji sva se umaknila na desni, zgoraj pa naju je pričakala izjemno ostra rez, kateri se nisva veliko umikala. Greben se je zaključil s koto 2076m, od koder sva imela lahek sestop na Male Pode.

Nadaljevala sva na Malo in prav po grebenu prek Štajerske in Koroške stopila na Kranjsko Rinko (težavnejši je zadnji del sestopa s Križa v škrbino, II, zelo podrto).

Miheličev opis grebena do Skute (III/I-II) v Slovenskih stenah je izjemno vabljiv, tako da sva komaj čakala na Konja, ki je menda daleč najtežje mesto smeri (preberi tudi Jugov zapis). Menda? Že kmalu sva obtičala severno od grebena, kjer sva iskala umik od navpičnega raza (upoštevala sva nasvet o obvozih v opisu), ki je padal proti zelo 'dolgi' škrbini. Našla sva klin za spust (10-15 m) in se prek dveh zaporednih kaminov spustila do poličke (kamina sta gladko III. stopnje), ki naju je v levo popeljala v začetek škrbine. Ni vrag, da sva zgrešila, ampak tudi od spodaj nisva videla nobene očitne variante za II. Opis sva v nadaljevanju 'za kazen' pustila v žepu in se držala rezi grebena. Škrbina je polna rogljev, preperelih stolpičev in ozkih zasek. Večinoma sva uživaško plezala prav po rezi, le tu in tam sva se na levi strani kakšni podrtiji malček tudi umaknila, dokler nisva na drugem koncu škrbine trčila ob Konja. Ta gladek, monoliten stolp na obe strani odsekano pada v globino in je fantastično izpostavljen. Po razu sva se elegantno zavihtela v sedlo in odjahala naprej (če lahko uporabiva Miheličeve besede)(v plezalnem vodniku Kamniška Bistrica je omenjena celo IV, a ni tako hudo, le glava mora ostati hladna). Kmalu nad škrbino sva se grebenski zapori umaknila v desno, do vrha pa potem plezala skoraj tik po grebenu. Vmes sva navihano splezala še skozi grebensko okno, katerega obok je visoko poveznjena skala, pogledala na sončno stran in kmalu stala pred 'večjo skladovnico kamenja' na vrhu Skute.

Sestopila sva skozi Gamsov skret, saj tega prehoda še nisva izkusila in ugotovila, da je zloglasna polička v najtežjem delu zavarovana (jeklenice, brez varoval bi bil sestop zelo otežen). A lovila sva se nad prehodom, ker je začetek poti zgoraj malce težje 'vdeti'.