V knjigi Severni pristopi (Tine Mihelič) je opisana tura na Rigljico in Rušico. Tam okoli je velika zmeda z imenovanjem vrhov in tu se bova držala jezika (večine?) alpinistov. Za pristop na Kurji vrh sva izbrala čudovito lovsko potko, ki spodaj teče ob Rogarjevem grabnu (shojena in označena - možici). Pred nama se je odprla 300m visoka stena Rigljice, 2074m, malce naprej pa je za njo skrita višja Rušica, 2096m (Rigljica/Rušica je ena gora, z dvema vrhovoma).

S Kurjega vrha na Rigljico sva se držala Miheličevega opisa smeri. Z razliko da sva špičast stolp pred vstopom v najtežji del smeri (III, izrazita poklina) obvila na desni, nad omenjeno trojko pa sva nadaljevala še kar naravnost navzgor po poklini (II-III) do grebena in šele potem navzdol prečila do opisanega pomola.

Z Rigljice sva se brez težav spustila nekaj deset metrov v škrbino in splezala na Rušico, mesta II-. Pred nama se je odprl pogled na Vrh nad Rudo, 2108m, a kaj ko naju je do tja ločila globoka škrbina, po Tumi imenovana V kotu, okoli 1950+ m. Nadaljevala sva po grebenu, ki se je proti koncu spremenil v zelo nabrušeno žago (nekaj težjih prestopov in en ali dva kratka obvoza) in končal s slabih 100m visoko, 'prepadno' steno nad škrbino. V smeri škrbine sva se spustila navzdol do ruševja, prečila v desno čez rob do poličke in po njej okoli rušnatega roba nazaj v levo in navzdol po navpičnem pečevju do primernega pomolčka (vse skupaj izjemno sitno, krušljivo in izpostavljeno, trentarska III. stopnja), kjer sva si čez previsen spodnji del uredila spust po vrvi (20- m), ki naju je dostavil na ozek skalen mostič. Škrbina V kotu je prav zanimiv pojav. Z obeh strani padata navzdol (Pod Srcem, Pišnica) večji grapi, na vrhu pa je 'nekdo' postavil zelo visok in odsekan zid (beri mostič). Po mostiču sva prišla nad najnižjo grebensko točko, ozek skalni obok nad škrbinskim oknom, kjer je sledil težji prestop škrbine. Najprej naju je čakal spust na obok (klin, II+) in na drugi strani navpična, a kratka stenca (III+), ki sva jo 'naskočila' naravnost navzgor do pokline in levo po njej v lahek svet nad škrbino.

Nadaljevala sva do vznožja stene Vrha nad Rudo (dvoglavi vrh, višji je desni), prestopila desno v žleb in po njem splezala navzgor na grušč in višje na trave, ki so naju pripeljale na greben med vrhovoma. V žlebu so trije kratki in težji skoki, ki jih lahko obplezamo (desno, levo) ali pa tudi ne; midva sva se jih lotila malo mešano (II+).

Na vrhu sva si bolje ogledala najino smer sestopa z Rušice in opazila lažjo varianto. Ta poteka z grebena (nekaj preden se greben prelomi navzdol v škrbino) na martuljški strani: po pečini navzdol do rušnate poličke in prečnica pod previsno steno na mostič. Ko sva si točno pogledala še skop (in seveda pomanjkljiv, pomankljiv!) opis v Našem alpinizmu (Pod Srcem, Siljica, Rigljca, Rušica in Frdamane police; to je bila tura Čopa in Jesihove) nama je bilo takoj jasno. Ampak tudi prepozno.

Z glavnega vrha sva skočila na levi vrh in razočarano gledala v previsno škrbino globoko pod najinimi nogami, 2055m, (med Vrhom nad Rudo in Frdamanimi policami). Tu nama ni pomagal noben obvoz, potrebno je bilo naravnost navzdol. Malce sva še sestopala po strmi pečini in iskala mesto za spust po vrvi, a klina (oziroma ustreznega roglja) nisva našla. Do škrbine je bilo povsod dobrih 30m navpičnice in oborožena sva bila le z dvema 30m dolgima vrvema...

Malce je priganjala tudi ura in na hitro sva se pobrala nazaj navzdol po žlebu. V mislih sva imela grapo, ki pada s škrbine med Frdamanimi in Vrhom nad Rudo v krnico Pod Srcem (nižje se združi z grapo, ki pada s škrbine med Vrhom nad Rudo in Rušico). V istem, zgoraj omenjenem opisu v Našem alpinizmu je zapisano '...tu čez grušč in skrotje lahko na vrh Frdamanih...', kar je zvenelo zelo lahko in obetavno. Pod steno sva torej po grušču prečila v desno navzdol proti grapi, kjer je sledil zelo 'smotan' prestop v grapo (izjemno podrto, nekaj metrov nižje se je šopiril skok). A to je bilo le ogrevanje, kajti sama grapa je tako podrta, da je v kopnem nočeva nikoli več tipati. Kaj tako sitnega še nisva plezala, a povratka navzdol ni bilo več. Morala sva na škrbino. Sama grapa ima dva kraka, spodaj sva vstopila v desnega. Začetek je še za silo kulturen (majhni stopi in oprimki, sprani od peska in vode), nekaj pod sredino višine se je desni krak izjemno izkompliciral (kaj tako podrtega pa še nisem držal v rokah, vsak stop in oprimek je bil nezanesljiv in se je ob dotiku drobil; kot bi nekdo skupaj zbil in zlepil pesek). Skrajno sitno sem prečil v levo na rob (moral bi že nižje, a nazaj navzdol varno ni šlo več) in prestopil v sosednji krak grape, ki je bil enako podrt, a malce manj strm. Prečila sva čisto v levo in se ob robu pretihotapila na škrbino. Sonce naju je takoj obsijalo in 'hejjuhej' nama je zapelo spet prosto srce.

Na Frdamane police sva 'pritekla' brez težav (malce desno in potem levo in gor na zahodni, nižji vrh), kajti svet je lahak in možnih prehodov je veliko. S Frdamanih sva po normalki sestopila do markacij, hladne Pišn'ce (slap je voden ;), Erike, kjer sva poiskala direktno bližnjico skozi gozd na Žago, 956m, našla cesto, Rogarjev graben in še nekaj pijače v prtljažniku.