Lani pred zimo sva obtičala na Kopicah in se vračala, tokrat sva se vrnila z vrvjo. Upala na prečenje Kopic, potem pa za nagrado našla do Široke peči, kamor v sanjah nisva upala. Le do škrbine med Dovškim križem in Široko pečjo sva sklenila poskusiti in potem se je kar odpiralo vse do vrha. Veličastno, ne najdeva ustreznega presežnika.

Najprej o imenih. Kopice so cel greben od travnate/macesnate Male kopice, 1904m, do Dovškega križa. V grebenu sta dve izraziti kopici. Imenovala jih bova Gornja, 2300m, in Spodnja, 2202m. Greben se zaključi s koto 2399m, ki ga bova pisala Vrh kopic, ki je zasekano prislonjena na vršno pobočje Dovškega križa.

Z Brinove glave sva po kar strmih travah 'prilezla' (malce levo od Male kopice) pod pečine Kopic. Labirint je od spodaj nepregleden, zato sva se povzpela desno do grebena. Greben do Spodnje kopice je absolutno pretežak, prehode sva b.p. našla na levi strani. Najprej navzgor v kratko grapo, nad njo v levo čez rob in spet gor po grapi, ki se zaključi s kratkim navpičnim kaminom (midva sva splezala desno od kamina, III, a prav gotovo je občutno lažji prehod na levi strani grape). Tu sva spet dosegla greben. Prehod sva našla v levo čez rob, lepo shojena potka/stečina, in po udobni polici pod previsno steno sva dosegla zagruščeno grapo, ki naju je pripeljala na travnat plato pod vrhom Spodnje kopice. Do vrha so naju ločile lahke trave in pečevje. Edina večja težava je bil zgoraj omenjen kamin (drugod največ do II-, raje manj). Z vrha je lahek sestop (I) do krnice Na brinju (najprej v škrbino pod Gornjo kopico in levo navzdol do lahkega skoka, pod njim desno po polici do lahkega sveta, krnico dosežemo naravnost navzdol).

S škrbine sva po skrotju nadaljevala na Gornjo kopico. Usmerila sva se v drugi kamin/žleb na levi in prilezla na zašiljen in raztreskan greben. Po njem na predvrh, kjer čaka malce siten prestop v škrbino in po melišču in lahkih pečinah sva pristopila na Gornjo kopico (težave do vršnega vzpona dosežejo II+).

Sestop je daleč najtežji del prečenja. Po zašiljeni rezi sestopimo do dveh stolpov (vrata), kjer šele vidimo v škrbino. Po gladkem kaminu/zajedi dosežemo izjemno krušljiv in izpostavljen skok. Navzdol brez vrvi ne bi bilo varno. Spustila sva se do laštice in prečila (sitno) levo nazaj na greben. Pri plezanju navzgor težave dosežejo III.

Nadaljevanje na Vrh kopic je bilo presenetljivo lahko. Vmesnim zaobljenim grebenskim skalam sva se umaknila malce v levo, kjer naju je travnat žlebu pripeljal nazaj na greben. Nekoliko težaven je potem sestop z vrha v škrbino (kjer se greben prisloni na vršno pobočje Dovškega križa). Razbita rez se konča z nekajmetrskim skokom, ki ga obplezamo po polici/laštici na levi (bolj pripravna je spodnja)(II+).

Z Dovškega križa sva skočila pogledat še malo proti Široki peči. Do škrbine težav ni, a sva kmalu zatem trčila ob navpičen in nabrušen stolp. Tipala sva na levi in res kmalu našla lahek obvoz (II)(nazaj grede se je izkazalo, da obvoz poteka prav iz škrbine v škrbino, midva sva se pri pristopu preveč umaknila).

Na drugi stolp sva splezala le gor (ostra rez), dol pa ni šlo. Edina varianta z vrha je strm raz, a je skala izjemno nezanesljiva (kot bi kdo zlepil pesek). Levo spodaj sva opazovala 'lahek' obvoz, ki se je (ko sva oba zlezla) izkazal za še težjega od grebena. Obvoz poteka kar nekaj nižje, vrnila sva se v škrbino in po zelo sitnem (rolerji, krušljivo) svetu dosegla vznožje navpičnega/previsnega kamina, ki je peljal na rob, tik pri škrbini s tretjim stolpom. Kamin sva obplezala po 'nikakvi' kamenini na levi. Pri povratku sva šla seveda po grebenu (majhni/nezanesljivi oprimki, III).

Tretji stolp je prav lahak, če imaš opis (Klinarjev je najbolj točen, vendar sem in tja le malce pretirava). Bila sva brez in sva stolp lepo naskočila, se spustila proti škrbini, a obstala 3-4 metre nad njo. Pomagala sva si z vrvjo. V obratni smeri sem sam splezal s škrbine na stolp po najlažji varianti tik levo od grebena (spodaj III+), Marijano pa poslal pogledat še bolj levo. Res je tam našla lahek obvoz (polička, II+), ki ga tako spektakularno opisuje Klinar, a sva to brala šele doma (začetek poličke z južne škrbine je 'neviden', označuje ga manjša škrbinica na desni, ki je videti kot velikanov možic).

S škrbine za zadnjim stolpom je do najvišje točke Široke peči le sprehod, ki ga na vrhu pospremi neprekosljiv občutek divjega. Na vrhu, sama (v vpisni knjigi je bilo letos vpisanih le osem pristopnikov), začudena. Lepo, lepo...

Sestop je najlažji po melišču pod Šplevto, a sva se vračala po krnici Na brinju. Zgodilo se nama je, da sva na nahrbtniku sušila majico. Na Spodnji kopici je še bila, ko sva pogledala na Zgornji je ni bilo več. Tako sva se s krnice vzpela na Zgornjo kopico (čez skrotje desno od vpadnice), prečila do Spodnje (navzdol je precej težje) in prav na Spodnji našla izgubljeno.