V Žmavčarje, desno po Kotliškem grabnu do škrbine med Tursko goro in Brano ter po SZ grebenu na vrh. Sestop po Kaptanskem grebenu. To je bil moj (od dvojnega je v nedeljo ostal le enojni M) 'optimistični' načrt, ko se je zjutraj naredilo vreme, čeprav so vremenarji obljubljali samega 'hudiča'.

In začuda sem v Žmavčarjih ugotavljal, da utegnejo imeti celo prav, ko me je nad zavarovano stopnjo nepričakovano objela megla (tam nekje bi moral zaviti proti Kotličem, imel sem Stritarjev opis v novi izdaji Kamniško-Savinjske Alpe). Orientacija v megli je bila popolnoma nemogoča, saj se od Kotliškega grabna (da o Brani in Turski gori ne pišem) ni videlo nič, in ko sem divje lomastil v rušju, sem se od načrta že poslovil. Nepričakovano sem našel ostanke pastirskega stanu, a takoj zatem spet plaval v rušju. Dokončno sem izgubil ves duševni mir, a glej ga zlomka, v zameno sem po daljši borbi našel izsekano pot, ki me je pripeljala ven iz goščave.

Tipal sem po mestoma sledljivi poti/stečini naprej in vztrajno prečil vodoravno v desno (grapa, rob,...), dokler se mi ni zazdelo, da sem na opisani gredini nad grabnom (Stritaju priporočam podrobnejše opise za primer megle ;). Sledil sem ji navzgor do možica, ki sem ga našel na večji skali. Po opisu bi moral nekje prečiti proti grabnu (žleb), ampak vsi žlebovi okoli tega možica so bili preveč drobljivi in strmi. Po daljšem tipanju sem uvidel, da je očitno 'en bumbar' postavil možica na najbolj neumnem mestu. Višje sem na podobni skali našel še enega možica in se spet 'razgledoval' v mlečni belini (nasploh je bilo vseh možicev celo za prste ene roke). A prav takrat se je čudežno zjasnilo in desno nad mano sem gledal Kotliče. Na hitro sem prečil proti desni gredini (navzdol po žlebu ter vodoravno čez gladke plošče, pomagata dva klina) in ko sem jo dosegel, me je spet zagrnila megla, a do markacij ni bilo več težjih zank. Naj kdo reče, da me gore ne marajo. Hvala.

S škrbine sem se prehitro zakadil na SZ greben, saj me je kmalu pričakala odsekana, 10m visoka in povsem gladka stopnja. Obvil sem jo na levi in kmalu našel sistem poličk (presekane gladke plošče/skladi)(tu in tam je shojeno, en klin), ki so me v cik-caku pripeljale nazaj na greben (II) in po njem lažje na vrh. Na grebenu sem imel kar jasno vreme (na logarski strani precej svetlo, na kamniški oblačno), tako da sem jo hitro odkuril proti Kaptanu (na Kaptansko glavo po vzhodnem Kaptanskem grebenu sva prilezla lani, II), preden bi me spet ne zagrnila megla.

'So brž pridrvili se črni oblaki...' Od zgoraj je teren malce nepregleden, ko me je zavila megla toliko bolj. Po daljšem tavanju sem se znašel na izjemno krušljivem, ozkem in odsekanem grebenu ter desno od njega po podrti in ozki (izjemno živ grušč) grapi izplezal nazaj na greben na mojem domnevnem Kaptanu (vse skupaj precej težko/sitno), ki žal ni bil pravi. In prav takrat se je odprlo še nebo in zjokalo nad mojo najdbo. Resignirano sem pretipal nazaj skoraj na vrh Brane, kjer je prenehalo deževati in je posijalo tudi sonce (za ta zgrešen poskus sem pokuril malodane dve uri). Še enkrat sem moral poskusiti in res, kmalu sem stal na pravi Kaptanski glavi, do katere je, če sije sonce, prav lahko priti. Zdirjal sem po grebenu navzdol (beri počasi sem plezal po mokrih skalah in rušju ter se izmikal hoji po pregostih planikah) do markirane poti (vmes me je spet malo močilo in tudi megla se je vrnila) ter po njej priletel v Kamniško Bistrico. Tura je bila v megli strašno divja, tako da sem bil spodaj kar precej 'zmahan'. Bilo je lepo.