Turo sva enkrat lani že začela, a se vreme ni strinjalo. Tudi tokrat je bila napoved slaba, najini obeti pa najboljši. Po lovski poti med Velikim in Malim Črlovcem sva dosegla prečno pot, ji sledila v desno preko Malega Črlovca, dokler se navzgor ni odprl travnat svet, ki je vodil desno od pečin pod vrhom. Prehodi med rušjem so se lepo odpirali in teren naju je pripeljal na greben nekaj metrov levo/zahodno od vrha Slemena. Pristop je brez posebnih težav, morda le tu in tam primemo za kakšno skalo.

Škrbina v Mužicih se imenuje najnižja točka med Slemenom in Kukovo špico, 1952m. Po Tumi so bili včasih v škrbini trije ogromni balvani in od tod ime (zdaj balvanov ni več, a v grebenu je toliko stolpov-mužicev, da ime še vedno drži, čeprav se je na zemljevidih izgubil). Nad njo se do Kukove špice pne močno nazobčan greben s predvrhom imenovanim Vrh nad Mužici, ki ima vsaj dva izrazita vršiča (najvišji je visok 2257m).

Spust do škrbine je lahak, nadaljevanje pa močno podrto. Orientacijska točka je zadnja škrbina, tik pod vznožjem Vrha nad Mužici. Opis (Slovenske stene) navaja globok obvoz po 'izredno razkrojenem skalovju' na desni strani in M je priporočila takoj sprejela. Pisec je moral trmariti prav po grebenu (zelo krušljiv in našpičen) in na najbolj preperelem vršiču sem odnehal (grebenski sestop je previsen, obvoz po desni nemarna grdoba: krušljiv, strm in brez zdravih oprimkov). Vračal sem se, delal desni obvoz in potem mi je bilo ob vzponu nazaj na greben žal, da nisem imel nekaj metrov vrvi na grebenu (nahrbtnik je bil takrat žal na napačnem M).

Sam vzpon k škrbini pod Vrhom nad Mužici je postregel s strašno krušljivim in strmim skrotjem (slaba II)(midva sva ciljala preveč levo, ker sva mislila, da bo tam lažje: morda je bolje direktno na škrbino). A najbrž je grebenska varianta najlepša, saj je večji problem le obvoz zgoraj opisanega vršiča.

Pod Vrhom nad Mužici sva vodoravno prečila na levi. Malce sitne prečnice (zagruščene in gladke, le zadnja je res grda) so naju pripeljale na Kukove prode. Po meleh sva se brez muke vzpenjala povsem ob steni in še preden sva obvozila Vrh nad Možici, sva se odločila za vrh in torej vzpon na greben. Pod grebenom je zanimiv sistem izrazitih ramp (prelomljeni skladi: pragovi so celo malce previsni in visoki dva metra, vmes so nagnjene in gladke plošče), ki sva jih preplezala naravnost navzgor (III).

Na škrbini je bilo hudo: med nama in Kukovo špico je strašil najvišji vršič Vrha nad Mužici. Greben je nekdo nemarno ošilil in razbil. Težave so se sicer izkazale za kratke, a so do tretje stopnje in izpostavljenost je, no do Belega potoka. Počasi sva zlezla na najvišjo točko vršiča in tu je bilo težav konec. Sestop v škrbino med Vrhom nad Mužici in Kukovo špico je lažji (na to škrbino se brez težav lahko vzpnemo s Kukovih prodov), nadaljevanje na vrh Kukove špice prav tako ne postreže s pretiranim plezanjem (do II, malce krušljivo)(tik pod vrhom se je potrebno umakniti v desno). Sestopila sva seveda po normalki in vmes sva na vse pretege hvalila vreme, da nama kljub celodnevni črnini vsenaokoli ni poslalo niti ene kaplje, kaj šele groma.

Tako lahkotno vseskozi udriham čez razkrojene skale, a spremeniti ne morem prav nobene. Pa, saj jih niti ne bi hotel! Take kot so, so mi najbolj pri srcu. Naj mi gore nikar ne zamerijo veselja, če kakšen droben kamen (v žaru hrepenenja po čem tršem pod nogami in rokami) zalučam ob skalo.