Iz Bavšice sva se po 'bavško markirani' poti skozi Dolič vzpenjala na sedlo Vrh Osojnika. Rosa in večerno deževje je namočilo trave in zelo hitro premočilo tudi najine čevlje (gore-tex je pokleknil). Pot je namreč obupno zaraščena in, kar je še neznansko huje, preraščajo jo obsežni nasadi 'gorskih in divjih' kopriv. Daleč najgrše in najgosteje je nad lovsko kočo. Kratke hlače so sicer res zračne, ampak prav take imajo koprive najraje. S takim užitkom so naju ožgale, da sva se že prav strašno veselila, kakšno zanimivo predstavo sva si prislužila s to pekočo vstopnino.

In res, ravno sva se odpravljala spoznavat z najbolj 'tanko in ostro' goro pri nas, ko je izza ovinka prineslo Petra (Soški AO, v kratkem gre na odpravo 'Back to USSR'). Namenil se je prečiti Pihavca in sva se malce pozanimala o grebenskih težavah. Ko sva se pri omembi 25metrskega absajla že poslovila od prečenja, nama je v najino presenečenje in neznansko veselje ponudil pomoč.

Ampak Peter je (hiter) kozorog in midva sva kot dva negodna kozlička le počasi capljala za njim. Po grebenu oziroma tik pod njim smo večinoma sledili stečini, in Peter je seveda izbiral tam, kjer izbirajo gamsi. Sem in tja so bile strme trave za naju le preveč izpostavljene ter brez ustreznih oprimkov (na obeh straneh gore je odsekano), tako da sva kakšno stečino raje zamenjala za lažjo in skalnato grebensko rez. Tako smo čez nekaj manj izrazitih vršičev (Oplačnica) dosegli vrh Velikega Pihavca. Težavnost je merljiva le trentsko (nekje II-III), a to je bilo le ogrevanje.

Sledil je najtežji del, sestop v škrbino med Velikim in Malim Pihavcem. Začetek je 'lahak', potem pa preseneti strma travnata/skalnata grebenska raz. Problem je bil v skalah, ki so hudo nezanesljive (če greš z rokami po razu, imaš slabe stope, če greš dober meter nižje, imaš slabe oprimke). V času, ko sva zmogla to krušljivo mesto (trentska III), je Peter pripravil vse za spust v škrbino. Moj prvi absajl je bil hudičevo fajn in bi ga kar ponovil. Spust je bil res dolg nekje 25m: zgoraj je raz precej navpičen (skale/trave), nekaj zadnjih metrov (5m) je celo malce previsnih (gladka skala), izpostavljenost pa je absolutna. Za mano je v škrbino priletela še Marijana.

Nadaljevala sva naprej (zoprn obvoz na desni strani vmesnega škrbinskega vrha), a naju je Peter še pred vrhom Malega Pihavca ujel. Nasploh od škrbinskega vrha naprej večjih težav ni več in že smo bili na Obljaku (vmes nas je čakal en strm travnat obvoz levo od grebena). S sedla Vrh Osojnika do Obljaka smo plezali dve uri in nama sta minili prehitro (spust po vrvi je terjal precej tega časa).

Za sestop je Peter izbral levo varianto v korita Bukovnice (Tine Mihelič v planinskem vodniku JA omenja vzpon na Obljak direktno iz Mladinskega centra po gozdnem in višje po travnatem hrbtu). Po travah (in malce po rušju) smo sestopali še nekaj časa po grebenu (mestoma strmo) in potem iskali prehode v levo (več strmih travnatih prečk). Nižje smo se spustili v strm gozd, prečili grapo in se spustili v korita nekje na višini 1300- m (sestop je potekal v smeri lovske koče na planini Bukovnik). Sto metrov nižje smo stopili na markacije.

Prečenje Pihavca je strašno lepa (in seveda še bolj resna), prava trentska tura. Za težave so dodatno poskrbele mokre trave, pri sestopu z Obljaka smo tako večkrat imeli občutek, da smo v (zelo strmem) močvirju. K pestrosti so prispevale še meglice (te so poskrbele, da izpostavljenost ni bila vidna prav do tal ;) in sonce. In seveda Peter. O njem vse najboljše.

Peter, ne moreva ti dovolj izkazati hvaležnosti. Srečno in se že veseliva, ko se spet vidimo v gorah.