Iz Kluž na Vrh Krnice, po grebenu do zloglasnega mesta (sestop z Oblice) in naprej vsaj do Briceljka. Drugi del grebena naju ni 'skrbel' (od Plešivca do Moreža sva prehodila lani), vse ostalo nama je bila še uganka.

Opis vzpona ni potreben, saj samo sledimo markacijam, bi bila cinična, a skoraj resnična izjava. Markacije so sicer redke, a na nepravih krajih :) Dobro je vzpon na Vrh Krnice opisal Mihelič v vodniku JA. Malce naju je presenetil začetek (lovsko pot takoj preseka nova vlaka), razcep pri 1250m ima dve nadaljevanji (grebensko, ali bolje shojeno 50 metrov levo in nato navzgor), pod grebenskim robom nas na 1600-m v desno strmo travnato prečnico usmeri jeklenica (prečnica je dolga in ne smemo takoj gor, 3 jeklenice), z Male krnice navzgor čez prag med Vrhom Male krnice in Kobiljimi glavami nas povede gruščnata grapa na desni strani (grapa je markirana). Največja težava je drugje: klopi. Neprestano sva jih obirala večji del vzpona. V Klužah je klopov očitno več kot mravelj :(

Z Vrha Krnice po grebenu do Oblice ni nobenih težav (vršni del vzpona na Oblico zastavimo z leve strani po lahkem žlebu, I). Od tu naprej sva z malce nelagodnosti čakala na 10m visoko odsekano stopnjo. Greben proti škrbini je bil že precej našpičen. Za začetek sva navzdol preplezala dve kratki dvojki (eno po grebenu in drugo tik desno ob njem), dokler nisva dosegla klina, v katerem je bila kratka vrv z vozli (3m). Pod nama naj bi se šopirila 10m navpična, odsekana in gladka štirka nad tisočmetrskim prepadom. Naj bi se, ampak pod nama je bila 'le' trimetrska gladka skala. Izpostavljenost je bila 'le' zmerna, sam sestop s pomočjo vpete vrvi pa b.p. (tudi brez pomoči vrvi bi šlo).

Malce presenečena nad najinim prevelikim strahospoštovanjem (vsi zapisi o tem delu so bili 'strašljivi', le Miheličev je ustrezen) sva mimogrede stopila na Oltarje. Sestop z Oltarjem v škrbino je lahek (slaba II), ampak kaj, ko se je spet našla 'dobra duša', ki je prav vsako skalo označila z nemarno packo. Kmalu sva bila na Briceljku, ura pa še zelo zgodnja (nekaj minut čez poldne). Z Briceljka sva nadaljevala po grebenu (normalka gre v desno) proti škrbini z Morežom. Svet se zakomplicira šele tik 10m nad škrbino (zelo izpostavljeno, trentska III), zato sva po travah raje prečila desno do spodnjega 'normalnega' prehoda v krnico Za Briceljkom.

Iz škrbine sva si ogledovala pristop na Morež (iz škrbine navzgor izgleda sila težko), ko so se meglice, ki so se cel dan podile naokoli, tako zgostile, da je bilo hitro vse črno. Črnina je tako grozila, da sva sklenila malce počakati, kaj bo storilo vreme. Spustila sva se nižje in vzpela na Stador (po travah sva obvozila spodnji del z leve strani). Na vrhu sva se načakala, tako da sva se dodobra podhladila (vsenaokoli je bilo še vedno vse zabutano), nagledala megle in oblakov in ob treh obupala in začela s sestopom. Pot do lovske koče je precej zaraščena, tako da se ji mestoma s težavo sledi. Pod planino Balo se je letos našel junak, ki je ocenil, da je markirana pot premalo označena in se je izživljal in prav vsako skalo premazal z neko nemarno barvo. Nekateri zares mislijo, kakšno uslugo delajo, ko smetijo po gorah. Govno naj smeti doma, kamor tudi sodi.

Grebensko prečenje Loške stene je fantastično lepa tura, po najini oceni plezalna smer II. stopnje in najtežji del je prečenje Bedinjega vrha in Moreža. Drugi del grebena od Briceljka do Vrh Krnice je občutno lažji.