Krnica za Velikim kupom in Povnova dolina sta osrednji grapi na severu Kočne. Celotno območje nad Makekovo Kočno je brezpotni in divji rezervat Grintovcev. Edine markacije peljejo proti slapu Čedca (130m, najvišji slap pri nas) in te so naju v petek zvečer po nalivu peljale navzgor. Nevihta se je žal še enkrat pripodila, tako da je bila izvidnica izgubljena nekje v ruševju, še preden sva našla lovsko potko (imela sva podatek, da iz Makekove Kočne po desni strani slapu in navzgor na Vratca nad Češko kočo vodi lovska pot). Bivakirala sva seveda doma in v soboto naju je čakala fantastična tura z vsemi mogočimi iskanji, preobrati in nasmeški: po lovski potki nad slap in potem po brezpotju na vrh Velikega kupa in nazaj. Zelo divje in strašno lepo.

Pod slapom Čedca sva iskala prehod, ki bi naju pripeljal nad slap. Za začetek sva najprej pogledala v levo (ni posebnega kruha, za lovski prehod pretežko) in nato v desno stopila na obetavno potko, ki naju je pripeljala v ruševje in višje na precej ostri vrh desno od slapu. Samo kaj, ko je bil desno od naju še en manjši slap in nadaljevanje ni obetalo veliko. Zato sva se malce vrnila, prečila grapo (ta grapa se odcepi v desno pred slapom Čedca) in na gozdnem robu na desni strani (od spodaj) stopila na pravo lovsko pot.

Potka je zelo prijetna in po macesnovem prehodu naju je pripeljala v grapo nad desnim slapom. Vmes ima pot celo dve varianti (obe sva poskusila, na manjšem melišču je razcep - možic), ko se združita, preči skoraj vodoravno do grape (mestoma izpostavljene in zagruščene police). Grapo sva prečila, se na drugi strani po podrtem grušču vzpela v macesnov gaj in višje stopila v obsežno krnico nad slapom, kjer potka ugasne.

Nad desnim zavojem krnice se nama je na višini 1800m razkril še en večji prag s slapom. Preko pragu nisva resno poskusila, zato sva splezala v desno navzgor proti grebenu Velikega kupa. Po navpičnem žlebu/kaminu (pod grebenskim skalnim pomolom) in nad njim v levo po strmih travah in majavih skalah. Na povsem nezanesljivih skalah sem obupal in začel s sestopom, a nisem upal prestopiti na travni stop in potem izpostavljeno na vrh žlebu. Po dolgem zbiranju misli sva z Marijano raje splezala navzgor na melišče. Sestopila bova že kako, magari kje drugje.

Višje sva po grebenu nadaljevala navzgor, dokler se le ta ni postavil precej pokonci. Nadaljevanje navzgor, še manj pa levo/desno, ni bilo vidno in sva se odločila za krajši sestop in iskanje drugega prehoda. In res, pod to pokončno steno sva po melišču prečila v smeri krnice za Velikim kupom in jo b.p. dosegla tik nad zgoraj omenjenim pragom s slapom. Nadaljevala sva po melišču navzgor in na primernem mestu splezala v desno in greben Velikega kupa dosegla točno na rami, ki je na večini zemljevidov kotirana kot glavni vrh, 2120m. Po grebenski rezi sva nadaljevala proti najvišjemu vrhu Velikega kupa. Do škrbine je bilo mestoma zelo ostro (vmesne vzpetine je najlažje preplezati po grebenu), vzpon na glavni vrh postreže s težavami druge stopnje (po levi strani grebena do preperelega stolpa, ki ga obplezamo po desni in na vrh). Glavni vrh označuje večji možic in je visok nekako 2200+ m (na državnih kartah je označena kota 2192m).

Sestopala sva naprej po grebenu proti škrbini med Kupom in Kočno, 2178m. Nekaj časa so bile težave zmerne, toda nižje je čakala dobrih 10m visoka in izpostavljena nagnjena plošča z majhnimi zarezami, ki so ravno še dovolj široke. Čez manjši vrh in naprej do škrbine, kjer je velikan odložil ogromno skalno kocko, težav ni bilo več.

Za sestop sva seveda uporabila smer pristopa. Zoprnemu prehodu na levi strani (gledano od zgoraj) pragu sva se zares uspela izmakniti, tako da sva desno od njega poiskala lažjega (poteka na sami desni strani melišča, zgoraj je opravka s travno poličko, spodaj pa preplezamo lažji prag; slaba dvojka).