Vzhodni brezpotni pristop sva užila že pozimi (1.1.) in sva ga morala ponoviti še v kopnem. Tik pod vrhom plazu, ki pada proti Ljubelju, sva tokrat (na vsak način sva se 'morala' umakniti pregostemu rušju na začetni polovici grebena) zavila v desno in po precej podrtem svetu nadaljevala navzgor (plezanje I. stopnje). Na greben sva splezala nad plantažo najgostejšega rušja, ampak rušje se je nadaljevalo še kar naprej, tako da sva večinoma hodila po podrtem skrotju desno od grebena, le na nekaj mestih sva morala zagaziti v rušje, ali vmes med vejami iskati prehode/stečine.

Težko preplezljiv stolp sva tudi tokrat obvila po levi strani (shojena pot med rušjem)(nazaj navzgor na greben sva brez posebnih težav prilezla po strmem in ozkem žlebu). Višje je še malo ruševja, ki sva se mu umaknila na desni (nekaj sva ga bila vsekakor deležna), potem pa sva hodila po travnatem grebenu do Begunjske Vrtače in naprej na vrh Begunjščice. Sestopila sva po najlažjem in najhitrejšem sestopu (Šentanski plaz).