Na Krofički še nisva bila, pogledala sva Stritarjev opis brezpotnega pristopa (111...) in Rutarjev prispevek ter Stritarjev popravek na diskusiji PZS. Najina 'teoretična' tura je nadalje vsebovala prečenje grebena Ut do Movznika in sestop po markacijah. Na brezpotjih se včasih seveda zaplete in tako se je tudi v soboto, za nagrado sva potem 'odkrila' strašno zanimivo potko, ki naju je prek izjemnih prehodov pripeljala do markacij tik severno od Ut. Poglejmo, kod sva hodila:

Odcep proti ostenju Krofičke je označen z možicem in lepo shojen. Tudi lovska varovala so zgledna in do Zadnjega travnika težav ni. Nadaljevala sva desno navzgor do grape, ki pada z izrazite škrbine južno od vrha. Od tu naprej sva namesto iskanja prehodov med rušjem (tako svetuje Stritar) izbrala precej strmo skrotje, ki je vodilo naravnost proti vrhu. Posebnih težav ni bilo (sem in tja je malce lahkega plezanja, I), na greben sva stopila tik levo/južno od vrha Krofičke.

Po grebenu do glavnega vrha Ut, 2029m, večjih težav ni (le tik pred vrhom čaka nekaj lažjega plezanja po skalah, I). Skoraj povsod se da slediti shojeni potki, večinoma se hodi po grebenu ali tik pod njim, le rušju se včasih umakne malce nižje. Podobno je nadaljevanje do kote 1994m. Greben tu ostro zavije levo in pod nami zazija precej globoko sedlo, 1929m.

Po rušju sva se spustila do sedla (precej pretepena sva spodaj opazila, da je šla potka po travah levo ob rušju ;) in nadaljevala po grebenu do konca, 1894m, kjer je v zasedi pričakal odsekan skok, ki naju je ločil od zelenih trav slabih 50m nižje. Od zgoraj je položaj zelo siten in nepregleden. Našla sva obetavno polico, ki se je proti travam spuščala na levi strani grebena. Zgornji del police je bil precej zagruščen in izpostavljen, tako sva se na polico raje spustila po navpičnem kaminčku (III, 5m). Tu se polica obrne navzdol in po še nekaj lažjih metrih se je izpostavljenost spet povečala in polica nekoliko izkomplicirala, tako da sva raje obrnila. In še dobro, da sva, kajti čakal naju je vrhunec dneva.

Vrnila sva se do prej opisanega in najbolj izrazitega sedla, 1929m, in po grušču sestopila dobrih sto metrov vzhodno (seveda sva imela vmes dvakrat ruševnato varianto za ta 'pridne'), dokler nisva padla na shojeno potko, ki je vodila levo pod steno (dobrih 30m visoka in 100m široka previsna stena, pod njo je razpadajoča večja 'pasja uta'). Pot je vodila vzporedno z grebenom pod vršnimi pečinami. Prehodi, ki jih pot ubira v tej 'trentski' divjini nad Robanovim kotom so izjemno lepi (naravnost čudoviti ni niti malo premočna beseda). Potka se tu in tam malce porazgubi, a le za nekaj metrov (midva sva dvakrat izgubila nit, saj sva prehode iskala prenizko, kjer je veliko težje ter se skoki in prepadne pečine proti Robanovemu kotu kar vrstijo), vsepovsod jo je potrebno iskati skoraj tik pod pečinami grebena Ut. Potka je zelo zahtevno brezpotje z mesti I. stopnje in neprestano valovi malo gor in malo dol. Opozorila bi na nekaj detajlov:

Pot kmalu zavije v strm gozd in pripelje na trave, kjer se potka vzpne na zgornji prehod (midva sva šla proti lažjemu spodnjemu, ki se je izkazal za vabo). Vmesno izrazito škrbinico potka preči nekaj metrov nad njo (prav tako sva zgrešila, saj naju je zavedel lažji spodnji prehod v škrbino, odkoder ne gre več naprej), prestopi čez rob in se spusti v lahek svet pod glavno orientacijsko točko (škrbina tik vzhodno od zadnjega vrha v grebenu Ut). Potka se vzpne na škrbino, preči naprej levo čez rob in na travah severno pod grebenom Ut se priključi markirani poti s Strelovca.

S trav sva se iz radovednosti vzpela nazaj proti grebenu Ut, da bi si pogledala 'nepreplezljiv' skok še s tega kota. Najina polica ima spodaj navpičen kratek skok in bi torej kar šlo (recimo slaba III), tudi direktno po razu bi se s slabo III najbrž izšlo.