Za presenečenje je v nedeljo poskrbel mraz: sneg je bil zjutraj zmrznjen (kot beton) in tako sva z derezami po normalki odpikala proti vrhu. Zaradi gnilca iz prejšnjih dni sva postavila najin vstajalni rekord in bila ob 8:30 že na vrhu. Mnogo prezgodaj. Ob enajstih je sneg za milimeter popustil in neučakano sva se pognala navzdol (optimalno bi bilo za spust potrebno počakati do dvanajstih). Zgoraj je bilo tako povsem trdo in malo nad 2000m sva užila smučarski veselec, ki bi se lahko končal šele na 1600m...

A sva midva za vsako silo hotela pogledati v sam Kačji graben, po naporni borbi z rušjem sva razočarano gledala v kopen graben (1700m, malo sva celo poskusila s sestopom, a sva kmalu obračala, saj si skokci sledijo en za drugim) in se spet posvetila neljubemu in pregostemu rušju. Vročino in kar predolg sestop sva pregnala s hladno Pišn'co.