Pomladna klasika. Pogled s ceste ni prav nič prepričljiv, a je zato smuka presenetljivo dobra in dolga. Oboje je, podobno je bilo lani, za to turo kar zakon.

V škrbini pri Turnu, 2348m, sva bila že ob devetih, a je bilo vse južno. Vzpela sva se še na vrh levo od Turna pod Razorjem. Kratek vršni del do žlebu, ki pada izpod Turna, je bil smučarski posladek, potem je za kontro sledilo 100m obupnega nepredelanega gnoja (navzgor je šlo čez pas v sneg), dokler se snežišče ni razcepilo v dva jezika. Navzgor sva šla po slabo predelanem levem (gledano od zgoraj), zato sva s smučanjem poskusila po desnem (ki je soncu bolj izpostavljen) in ta je naravnost navdušil, tako da sva se ga oklenila, dokler se jezik nekaj pod nama ni končal v rušju.

Kratka peš prečnica v levi jezik (spodaj je bil tudi ta jezik že lepo predelan) in sledila je smuka do nekako 1500 m (do podrte lovske bajte je bilo dobrih 10 minut peš sestopa).