Zajmenove peči so JZ greben Velikega vrha (Košuta). Na koto 1745m naj bi peljala neoznačena pot. Nadaljevanje po grebenu do Velikega vrha je plezalna smer (najbrž najlepši pristop na VV). Gorniško zelo pozabljen svet.

Z zaselka Lajb sva nad travnikom dosegla dolinico S nad Rjavko in višje sledila glavnemu kolovozu, dokler naju ni pripeljal na greben (nad Rjavko, 1050+ m). Tu sva kolovoz zapustila in nadaljevala po gozdnem grebenu (nakazana potka). Nekje na 1200m je greben spet presekal kolovoz (vse manj izrazit greben se počasi obrne proti S). Nadaljevala sva naravnost navzgor (potka je vse manj sledljiva, celo en možic se je našel ;). Malo pod grebenom se gozd umakne in po zmerno strmih travah sva prilezla točno na koto 1745. Zelo lep pristop.

Navzdol sva si želela po Vrančku. To je strm in visok plaz, ki pada z zahodnega roba Zajmenovih peči. Vedno nam pritegne pogled, ko se peljemo na Ljubelj.

Do škrbine tik pred zadnjim grebenskim vrhom (1611m) je bil sestop precej kosmat, drugih težav ni bilo. S škrbine se navzdol odpre izjemno podrt in precej zavit žleb/plaznica. Po njem sva dosegla vrh širšega plazu, ki pada naravnost proti cesti. Omenjeni žleb je visok dobrih 150m, v zgornji polovici se cepi in nižje spet združi. Midva sva najprej izbrala desni krak, a sva se zaradi pregladke podrtije vračala in sestopila po levem (vmes čaka kratek navpičen pragec, ki sva ga premagala s skokom v sneg - zagozdena ogromna skala). Bolj krušljivo podrtijo je težko najti; samo za ljubitelje. Po glavnem/širokem plazu sva bila za konec deležna še skoraj 600m solidnega grušča.