Popoldne se je jel delat dan in sva ga v zadnjem trenutku poskušala tudi midva ujeti. Ob petih sva bila tako na parkirišču nad Bašljem...

Mimo Lovrenca sva se po markacijah vzpela do prečne poti na 1400m. Zemljevid je pokazal eno, a odcep v levo se mu ni hotel prilegati. Midva sva mu vseeno sledila do pogleda na Javornik, potem sva nadaljevala po brezpotnem JZ grebenu (vsekakor je boljša varianta, da pri stiku s prečno potjo nadaljujemo naravnost navzgor proti grebenu). Spodaj je bilo precej goščave in sva se ji umaknila na pobočja na desni strani, višje naju je do vrha spremljala lepo uhojena potka.

Pri vzponu je začel naletavati dež, višje ga je zamenjalo babje pšeno in trave na JZ grebenu so postale precej mokre. Tako sva za sestop raje določila Kališče, a sva si na Bašeljskem sedlu po navdihu premislila in navzdol nadaljevala kar po Bašeljski grapi, po kateri teče potok Belica. Zgoraj je bilo malo gosto, potem je sledil lažji kanjoning: gaženje po potoku in snegu, namakanje v slapičih, spuščanje po vejah in končno sva padla na potko, ki naju je tik pred temo pripeljala na izhodišče. Povsem drugače sva tokrat doživela Storžič. Zelo zanimivo.