Ciljala sva na smučanje s Kočne v Zgornje Dolce (IV-, še nisva imela te sreče) in navzdol po sistemu Dolcev vse do Spodnjih Dolcev (do pastirskega prehoda v Suhi Dol).

Pastirski prehod naju je gor grede pošteno namlatil in namučil. Spodnji strmi del je postregel s premalo zmrznjenega snega, da bi pomagal cepin, srednji gruščnat del je bil še bolj podrt kot ponavadi in zgoraj v gozdni prečnici v Spodnje Dolce sva imela ravno na najbolj sitnem delu probleme s smučmi in vejami. Zato je bil toliko lepši pogled na snežna jezika, ki sta se od zgoraj iztegovala prav do prehoda.

Do Zgornjih Dolcev se je kar vleklo, tako da je za pestrost morala poskrbeti čelada, ki se je namesto na glavo odkotalila navzdol (nepričakovan trening je bil popolnoma nehvaležno sprejet). Sneg od Zgornjih Dolcev proti vrhu je bil presenetljivo trd, mestoma celo leden. Sonce ga začuda sploh ni načelo (VSV pobočje). Od spodaj smer ni preveč pregledna, a je bil tako spodnji kot zgornji snežni prehod 'ta pravi', da ni bilo treba preveč iskati (pravzaprav se ne da zgrešiti). Greben sva dosegla tik desno od vrha. Še dve kratki izpostavljeni prečki in čakalo naju je vetrovno sončenje na vrhu.

Smučanje se je izkazalo za lažjega od pričakovanj ob vzponu. Res je bilo trdo, a strmina ni pretirana in tudi robniki so odlično prijeli. Po Dolcih je bilo odjenjano in je letelo, da je bilo veselje. Pod 1800m naju je čakala krajša nošnja, potem sva za silo posmučala do pastirskega prehoda. 'Ta hudič' naju je tudi navzdol moril, še bolj kot navzgor. Pravzaprav se nama je tako uprl, da ga nekaj časa nočeva videti od blizu...