Prisank je najina gora, ali sva morda midva njegova? In je vseh vrst, od markiranih, najtežjih zavarovanih in do povsem samotnih brezpotnih predelov, kot je mogočni severni greben. Poti v njegovo zakladnico vodijo skozi skriti Hudičev žleb, odmaknjeni Mali Prisank, pod ali nad visokimi oboki Prednjega in Zadnjega okna in se končajo s hvalnico na Zvonikih, ki mu tik pod vrhom molče odzvanjata.

Plan je bil že davno postavljen, smučanje po grebenski poti mimo Prednjega okna. Idealne razmere sva nesrečno zamudila za dva tedna. Vseeno sem vzel smuči, Marijana pač ne. Vzpon na Gladki rob je bil snežen, višje naju je pričakalo kopno pobočje vse do okna. Malce sva lovila snežne jezike diagonalno v desno, upe mi je visoko dvignila šele obetavno zasnežena grapa (žal nisva imela pregleda v spodnji del grape), ki pada s Prednjega okna. Po grapi sva mimo okna splezala na glavni greben in po njem brez težav dosegla vrh Prisanka. Prav po grebenu se seveda ne da smučati, zato sem pri vzponu venomer opazoval levo in desno pod grebenom in mirne duše priznam, da so me strme in izpostavljene prečnice stiskale v želodcu.

Vršna glava je bila lepo smučljiva, potem je bilo s pravim smučanjem (beri vijuganjem) konec. Sledila je prečnica za prečnico, ena bolj sitna od druge. V prvem delu sem prečnice vlekel na južni strani, ko se je pobočje izkompliciralo, sem prestopil čez greben in prečnice vlekel na severni strani. Najtežja, najtrša in najbolj izpostavljena je bila prav zadnja. Na severni strani je bil sneg zelo trd, na južni odjenjan, tako da sem imel zaradi tega na mestih z malo snega probleme z gladkimi ploščami tik pod njim. Vmes sem enkrat pojahal prav po grebenu, ukradel nekaj lepih zavojev, 'užival' v vzpenjanju (trije kratki 'poštamfani' vzponi, potem še zadnji in najvišji, 10+ m, ki se je na grebenu končal s sitnim prestopom čez opast)(greben valovi gor in dol, pravzaprav sem pričakoval več vzpenjanja), enkrat sem malce 'poštamfal' tudi navzdol po skalah in klinih, a smuči nisem hotel sneti ;)

Z mesta, kjer sva pri vzponu dosegla glavni greben (tu je bilo glavnih smučarskih težav konec), me je navzdol čakala še uživaška in sproščujoča strma flanka, potem sem zasmučal kar naravnost navzdol po grapi (nižje v grapi je zahrbtno pričakal za smuči preozek prehod - 10m peš sestopa), pod grapo izbiral snežne jezike, ki so vodili v desno in po najbolj obetavnem dosegel prečno markirano pot. Nekaj vodoravnih minut je šlo potem s smučmi na ramah, a z Gladkega roba se je dalo spet smučati in to vse do Vršiča, če spregledam kratek vzpon na Sovno glavo.

Spust na smučeh se je razvlekel na polni dve uri. Težave na glavnem grebenu so dolge 200 višinskih metrov in bi jih skupno ocenil vsaj s IV+ (najbrž kar s V-), z mesti S5+ (težko je oceniti, ker nisem imel dobrih razmer). S spustom sem bil tako prezadovoljen, da je bila Marijana čisto majhna, ko me je morala prenašati vso dolgo vožnjo domov ;)