Najina najljubša tura letos, v snegu je bila grebenska 'plezarija' fantastična. Vrhovi Na Možeh nama od prvega meglenega obiska lani jeseni niso dali miru, morala sva jih pogledati tudi v lepem vremenu in tega je bilo v četrtek v izobilju. Greben sva dosegla ob vlečnici, potem se je pred nama razgrnilo 7 ur počasnega grebenskega potepanja in 'prvenstvenega' gazenja. Malce je bilo tudi borbe z ruševjem, a večinoma sva ga uporabljala kot pomoč pri napredovanju (v snegu se nama je udiralo tudi čez pas).

Dodobra sva si ogledala vse tri glavne čuklje grebenskega vrha Na Možeh. Na prvega Moža sva prilezla po grebenu oziroma tik desno ob njem (ozek začetek, ruševnat in strm konec), vrh sva prečila in sestopila po ozkem žlebu, ki pada desno od grebena. Na drugega Moža (katerega vrh je najožji, najdaljši, najvišji in najbolj raztreskan) sva se s pomočjo rušja povzpela po strmem snegu levo od grebena in sestopila direktno na jug (naprej po grebenu je našpičeno do zadnje špičke, ki potem odsekano pade v škrbino). Pod grebenom sva prečila do grape in se vzpela navzgor do sedla med drugim in tretjim Možem. Ta tretji nama je delal preglavice. Po grebenu ga nisva dosegla (odnehala sva na polovici, tako krušljivo, da noben oprimek ni trden), zato sva prečila pod njim na južni strani in ga naskočila z druge strani grebena. Le nekaj metrov (recimo štiri) pod vrhom se je izkompliciralo (grebenski rob skale gladek, na desno odsekano, na levo gladko in brez oprimkov), kljub temu sva poskusila in skoraj dosegla vrh. Zmanjkalo je pol metra višine in dva metra dolžine ;)

Zanimivo, da sva zelo podobno vrh Na Možeh prečila tudi prvič v megli. Nadaljevanje proti Palcu sva tokrat vzela strogo po grebenu (zadnjič sva šla kar po za silo shojeni potki, ki se je težavam umikala na levi strani). Nekaj mest je bilo bolj sitnih (precej ozkih grebenskih jahalnih mest - včasih še za 'rito preozkih', vsaj dva malce bolj tečna sestopa in dva strma pristopa) ampak greben je najlepša in v snegu najbolj varna varianta. Lepo in zelo dolgo se je še vleklo do Palca.

S Palca sva sestopila v Suho Ruševje po smeri normalnega pristopa. Do Zelenice nama je nagajala še krvavo trda kloža, ampak kaj bi to. Lepota grebena je odtehtala še marsikaj drugega, recimo dve močno obtolčeni koleni...