Od Zelenice proti Suhemu Ruševju je lahko tako duhamorno, da te nagrada (beri pogled na kopno nadaljevanje) povsem dotolče. Naju je zlomilo nad prelomnico nekje na višini 1750m. Nadaljevanje do Žleba (sedlo med Palcem in Zelenjakom) je bilo povsem spihano, le tu in tam je bil kakšen ozek snežni jezik. Smučanje do Zelenice je bilo za povrh še hujše od vzpona.

Pri zgornji postaji žičnice sva popolnoma nepričakovano trčila na stopinje, ki so vodile navzgor po plazu nad Zelenico. Kljub pozni uri nisva veliko razmišljala in sva šla malce pogledat za stopinjami. Plaz je bil presmučan, prav tako Osrednja grapa, glavna gaz pa je še bolj nepričakovano vodila naravnost navzgor v sredino zatrepa. Grapa Y (za smučanje je ocenjena s IV-): nisva je še potipala. Sprejela sva darilo in nadaljevala v njenem labirintu. V spodnjem delu se je grapa razcepila in sva zgrešila prav tako kot predhodnik. Nadaljevanje je malce zakrito in tik desno od navpičnice. Nadaljeval sem sam in višje me je čakal ozek prehod, kmalu nad njim gredina nad skokom, potem pa se je grapa močno razširila. Povzpel sem se do skalne zapore in deset do petih s težkim srcem končal z 'izvidnico' (1950m). Stopinje so malce nižje zavile v levo, kjer pa ni bilo videti dovolj zasneženega izhoda na glavni greben Begunjščice (2000m).

Smučanje po grapi ni bilo nič posebnega, zato pa sva na plazu užila odlično smuko z okusom pršiča. Zgornje smučišče je bilo tudi zelo dobro, spodaj pa sveže 'ratrakirano'. Noč naju ni prav nič motila.