Pravzaprav sva hotela na Kaninske pode, a naju je pogled tako prikoval na Loško steno, da sva bila takoj drugih misli. In na Briceljku tudi še nisva bila...

Markacije do lovske koče so redke in obledele, naprej proti Briceljku pa nekako na vsako uro eno markacija. Pod strmo Briceljkovo vzhodno vesino naju je pričakal sneg. Prehod čez skalnato zaporo je bil tako žal snežen in nemarno drseč. Pri vrhu prehoda se je zadeva tako lepo izkomplicirala (gladke in snežene/mokre plošče, nič oprimkov), da sva zaradi vse večje izpostavljenosti raje cviknila. Desno od tega prehoda je bilo še nekaj možnosti prehoda čez zaporo, ki sva jih seveda vse poskusila. Od leve proti desni:

Vse bolj strm in ozek žleb. Ustavil naju je previsen izstop in strme trave nad njim :(
Kratek navpičen skok do travne poličke, potem sem s cepinom plezal izjemno strme trave navzgor, ki jim ni bilo konca. Navzdol je bil cepin slaba tolažba, takih težav s strmimi travami še nisem imel :(
Z grebena navzgor naju je pričakal strm prag. Skale in trave in sneženo :(

Sonce naju je spodilo v dolino. Malce nama je bilo žal, ker v normalnem prehodu nisva bolje pretipala skale.