V vodniku Manj znane poti slovenskih gora je opisana tura na Brano po vzhodnem Kaptanskem grebenu. Plezanje na Kaptan je opisano kot alpinistični vzpon druge stopnje. Opis vzhodnega grebena je odličen, tako da nisva imela nobenega orientacijskega problema. Plezanje je zelo prijetno/razgledno in težave ravno pravšnje (kratki odseki dvojke). Tudi sneg, ki je bil presenetljivo nizko, ni preveč oviral napredovanja. Plezala sva večinoma prav po grebenu (tudi na zadnji višji stolp; ta je v vodniku ocenjen celo s III, midva bi ga ocenila z II), ki naju je nezmotljivo pripeljal na vrh Kaptana.

Jebemti. Kva j'pa zdej to. Hej, kje se pride dol v škrbino. Kva j'to za en štos. Kva pa vodnik prav. A da ni opisan, kuko ni opisan. A da je označn. Ja če j'pa vse zasnežen. A da je sam enka do dol. Kurca je enka. Nč, prav nč dobrga ni kazal. Zasnežen, strmo, izpostavlen. Pol ure sva letala sem pa tja, pa ni blo nobenga haska. Vmes sva poskusla po ta narbol pametni varianti. Žleb na desn stran, sam potlej ni šlo ne levo po nagnenih in gladkih zasneženih ploščah in ne naprej dol po žlebu, ki se je zajebal v gladek in moker kamin...

Tako sva bila prisiljena poklicati informacije. Žal sva izvedela, da gre sestop prav tam, kjer sva poskušala. Ni kazalo na drugega, kot da sva sestopila nazaj po vzhodnem grebenu. Malo naju je skrbelo, kako bo, a se je izkazalo nasprotno. Navzdol je bilo celo malce lažje. Zelo lep greben in prav krasno sva se imela.