Divje robe. In lepo vreme. Ni lepšega za gorniško potepanje po pozabljenem grebenu. Tole sva videla:

Dovški križ je križišče grebenov, trije kraki so 'visoki', le četrti (južni) 'enakomerno odsekano' pada v Vrata. Pravzaprav je južni greben dvojen: Kopice in Šplevta. Greben Kopic kaže nabrušen obraz z vseh strani. Zelo lep pogled nanj je z grebena Šplevte. Pred nami se odprejo tri markantne kopice in to v treh nadstropjih: najvišja je priraščena na vršno pobočje Dovškega križa in ni tako nabrušena in mogočna (2399m, nekje od 10-20m relativne višine), srednja deluje najbolj strašljivo (2300+m, okoli 40m rv), spodnja pa je edina(?), ki je imenovana (2202m, okoli 40m rv)(nosi kar ime Kopice, na nekaterih zemljevidih se ponaša celo z imenom Gornja(?) kopica). Precej nižje spodaj se greben Kopic konča v travnatem pomolu, ki nosi ime Spodnja ali Mala kopica. Z imeni je torej spet križ, midva predlagava sledeče imenovanje. Travnat pomol naj ostane Mala kopica, kota 2202 naj se imenuje Kopice (še boljša izbira bi bila seveda Spodnja kopica), ime Gornja kopica naj se prenese na vrh 2300+. Zaključek grebena, kota 2399, naj nosi ime Vrh kopic.

Greben Kopic je bil za naju že dolgo uganka. Imena, kote, pristopi - nikjer ni nič otipljivega in nič opisanega. Bojan nama je pred dnevi poslal v vpogled zametek njegovega spletišča Moj dom in v njem je opis vzpona na Kopice, 2202m. Takoj sva zgrabila.

Pot do krnice Na brinju je nadvse prijetna, a je pregled nad Kopicami od tu povsem nerazviden. Pred nama so bili trije vrhovi, potem sva se odločila za najnižjega, ki se je izkazal za koto 2202. Najprej sva zaradi nepreglednosti preplezala hudo krušljiv stranski grebenček (seveda se ga lahko b.p. nižje obvozi), potem sva sledila za gamsom, ki nama je bil vodnik: nadaljevala sva naravnost na škrbino (več ali manj je shojeno: vzpela sva se na vrh grušča, kjer je skalna zapora, tu sva se umaknila v desno po polički in splezala navzgor čez skok in višje b.p. do škrbine) in po grebenu (v desno) splezala na vrh. Celoten pristop je zelo zahtevno brezpotje s plezalnimi mesti I. stopnje.

Vrh sva dobro pregledala in pretipala. Na drugi strani sva se spustila do slikovitega travnatega pomola pod vrhom (z njega je absolutno nor razgled v dno in pogled nas kar vleče navzdol), tu sva opazila potko in ugotovila, da se da plezanju po grebenu tudi izogniti (v tem primeru s škrbine prečimo po polici v desno, na začetku so trije majčkeni in vitki stolpiči, vrh gore povsem obkrožimo in na drugi strani po travah z leve dosežemo vrh).

S škrbine sva nadaljevala po vse bolj divjem grebenu navzgor. Stvar se je hitro komplicirala. Izpostavljeno in krušljivo grebensko rezilo naju je pričakalo nekaj pred JV predvrhom, II-III. Potem je sledil težji prestop v škrbino (II) in do vrha 'srednje Kopice' (malce nad 2300m, ni kotirano) potem ni bilo večjih težav.

Poskušala sva tudi z grebenskim nadaljevanjem. Najprej naju je pričakal oster in krušljiv greben (II) do dveh markantih stolpov (nekakšna vrata). Sestop v škrbino je najprej postregel s sitnim in gladkim žlebom, III-. Tik nad škrbino naju je potem zaustavil povsem gladek kamin (5m, najmanj tretje stopnje). Škoda, saj je nadaljevanje do zaključka grebena Kopic in naprej na Dovški križ kazalo prijetnejši obraz.

Vrnila sva se nazaj na 'srednjo Kopico' in z JV predvrha poiskala lahek (a zato orientacijsko nekoliko zapleten) prehod direktno navzdol v krnico Na brinju. To je najbrž tudi smer najlažjega pristopa na ta vrh (II, najtežji del je zgoraj omenjen prestop v škrbino med JV predvrhom in glavnim vrhom).

Za konec sva potipala tudi greben Šplevte. Vrh Šplevte je imenovan tudi Gornja Šplevta in je priljubljen gorniški cilj. Nekje je tudi Spodnja Šplevta, 2046m, a je hudo skrivnostna. Iz krnice je levo od Gornje Šplevte lepo viden majhen grebenski 'pukel' in prav tja sva se povzpela (lahko). Ta točka je kotirana na 2143m (nisem povsem gotov). Greben navzgor do Gornje Šplevte izgleda povsem lahek, nižje pa se počasi in vztrajno komplicira. Seveda sva šla iskat izgubljeno Spodnjo Šplevto in primernega kandidata sva ugledala precej nizko (nasproti Matterhorna) v obliki drzne grebenske ostrice (bolje pomola). Izkazalo se je, da Spodnja Šplevta ni samo izgubljena, ampak je tudi hudo nedostopna. Greben se zoži v zelo izpostavljeno in krušljivo grebensko rezilo in težave zrastejo proti trojki. Na vrhu je bilo seveda luštno (pogled navzdol čez navpično odrezane pečine je precej divji), a sončni zahod (kako se je takoj shladilo!) je nemudoma odločil, da bo potrebno sestopiti. Dol sva seveda dirkala po melišču mimo bivaka II, zato sva morala najprej šibati navzgor na vrh Gornje Šplevte.