Travniška/Travnikova dolina. In nad njo cela rajda grebenskih vrhov: Plaski Kuk, Planja, Travniški rob in Travnik. Ter trop kozorogov in še več gamsov. Poglejmo.

Z Vrsnika sva po markirani poti dosegla Planino za skalo (ubogala sva nasvet in malo pod planino skrajšala pot, planino sva b.p. dosegla direktno po strmem travniku), tam sva zapustila markacije in čez lovski prehod (jeklenica) nadaljevala v Travniško dolino. Nadaljevanje je bilo pesem. Našlo naju je tudi sonce in vsa okolica je oživela. Pot sva zapustila in se povzpela do vznožja Plaskega Kuka. Čez strm prag (strme pečine po vsej širini; nekaj naprej sta še dva strma travna žleba, ki omogočata prehod, lahek vzpon na greben je šele v okviru sedla s Planjo) sva splezala po kratkem gamsjem prehodu (zelo strme trave). Do vrha potem težav ni več, a je zato razgled vse bolj bogat. Malo pod vrhom se je po okolici razgledovala večja čreda gamsov. Na vrhu sva občudovala večno lepo glorijo, ki naju je spremljala še nekaj časa (na trentski strani so se namreč podile meglice).

Grebensko prečenje do Travnika je nezahtevno in vedno je najlepše hoditi prav po grebenu. Razgledi v soncu so užitek, istega mnenja je bila tudi čreda kozorogov (točno za ducat sva jih naštela), ki se tik pod vrhom Travniškega robu ni pustila niti najmanj motiti. Na drugi strani grebena so imeli zbor gamsi. Prav po grebenu sva nadaljevala, kakor tiho in neopazno se je le dalo. Tako lepo, tako samotno, tako daleč, daleč stran od ponorelega sveta...

Na vrhu Travnika sva ugotavljala, da imava do teme še precej časa in sva nadaljevala do Plaskega Vogla. Nobenih večjih težav ni, večinoma sva hodila in plezala prav po grebenu. Na vrhu nemarkiranega Plaskega Vogla je vpisna skrinjica, 2348m (hudo samotno, zadnji vpis je septembrski). Sem napisal na vrhu? Narobe! Plaski Vogel ima tri vrhove, najvišji je severni vrh, 2356m (TTN). Ne vem, zakaj je prišlo do te zamenjave (tudi na zemljevidih je označen le južni vrh: kota 2348m), do najvišje točke je od skrinjice le 150m in ni pretiranih težav (I).

Uganka nama je prehitro kradla dan in začela sva delati na sestopu. Škrbino sva dosegla več ali manj v direktni liniji (bližnji pogled na Vršac nama ni izdal prav nobenega prehoda; bo le potrebno enkrat potipati) in potem po shojeni potki nadaljevala do sedla med Rušjem in Planjo po desni strani doline. Spotoma sva skočila na vrh Rušja (beseda vara, rušja ni tako veliko, saj so povsod 'čisti' prehodi) in spodaj v Travniški dolini spet poiskala potko in v drncu pritekla na izhodišče. (Oh ja, še tole: tik pod Planino za skalo je manjše smetišče.)