Po stari trenski poti direktno na greben, po grebenu čez Ušje, Plešivec, Trentski Pelc in vse do Srebrnjaka, potem po mulatjeri dol v Trento. To so bile najine sanje, za sanjanje pa je bilo krivo prekrasno vreme, ki se je zgodilo v nedeljo dopoldne po poplavljeni soboti.

Avto sva pustila v zaselku Pri cerkvi (Sv. Marija), prekoračila brv in nasproti britofa poiskala začetek brezpotja, ki vodi na Staro utro (opis v JA, Mihelič). S ceste človek ne bi verjel, da je mogoče priti čez začetno steno, a od blizu potka prav umetelno vodi prek pregrade (pomaga tudi jeklenica). Začetni del poti je vzdrževan, saj je nad prvim slapom vodno zajetje (cevi so odličen test pravilnosti poti). Nad drugim slapom, 900m, sva (glede na zemljevid, Trenta 1:25000) prekoračila potok in se ločila od poti na Staro utro. Pot je bila proti vsakršni logiki na drugi strani potoka lepo shojena, tudi označena je bila (možici in rdeče plastične oznake na drevju). Nekaj časa sva ji sledila, dokler ni glede na zemljevid dokončno preveč zavila v levo. Malce naju je bilo strah, da so pot naredili lovci in da zavija proti Staremu utru, zato sva potko zapustila in jo ubrala desno navzgor po redkem gozdu. Vmes sva preplezala nekaj strmih gozdnih odstavkov (cepin je krasen pripomoček), drugih težav ni bilo. Na grebenu (1700- m) sva padla v zasedo ruševja. S težavo, s tepežem (seveda sva bila midva bolj tepena) in z obilno pomočjo kletvic sva se prebijala skozi gosto mrežo in namesto k Trnuljčici prišla do izsekanega rova, ki je vodilo skozi ruševje. Z veseljem sva sledila tem nezgrešljivim 'markacijam', ki so vodile do vpisne knjige na vrhu Ušja, 1820m. Poklicala sva Janka (namig in telefonska sta bila v vpisni knjigi, kjer so vpisani le Janko in njegova druščina (večkrat) in še dva njihova gosta) in izvedela:

"Jaz sem 'kriv' za obnovo stare trentske poti. Skušal sem kar najbolj natančno slediti originalu, pot sem označil in višje tudi 'obrezal' ruševje. Naprej do Plešivca še nisem šel in ni shojene poti, zato se priporočam za povratne informacije..."

Torej je bila označena pot prava (v ruševju oznak ni več) in malo mi je bilo žal, ker ji nisva povsem verjela. Pred nama je bilo še celo morje ruševja in nobenega Plešivca v bližini. Junaško sva nadaljevala boj z ruševjem in 'že' po slabih dveh urah sva stala na vrhu Plešivca. Pravzaprav sploh ni tako zelo težavno, potrebno je poskrbeti za zaščito in le slediti lepo vidnim stečinam, ki se vijejo skozi rušje. Zaščita je seveda čelada, ki je bila nepogrešljiva (to sva žal pogruntala malce pozno). Nobenih udarcev vej po obrazu ni bilo več: na kolena in z glavo naprej skozi rušje, tako moti 'le' še nahrbtnik in cepin, ki se obregne ob vsako vejo. Preplezati je potrebno tudi nekaj pečin, ki se jih je najbolje lotiti po grebenu (oziroma malce levo ob njem). Težje je bilo le eno kratko mesto I-II.

Od Plešivca naprej je ruševja precej manj. Najprej je malce posekano, potem sva spet lovila stečine med ruševjem. Z Vratc sva po shojeni potki pod steno Trentskega Pelca prečila v levo, dokler se kmalu navzgor ni odprl prehod (opisan pristop v JA se najbrž začne še malce bolj v levo). Nad žlebom sva preveč tiščala navzgor (potka je šla v levo), tako da sva prekmalu dosegla grebensko rez. Takoj sva se morala umakniti povsem gladki skalni čuklji, nato pa sva jo vsak po svoje mahala naprej. Marijana je pod grebenom brez večjih težav sledila vedno slabši potki, jaz pa sem tiščal nazaj na greben in za kazen sem moral preplezati nekakšen strm kamin z zagozdenimi skalami (III). Po najlažjih prehodih je pristop z V (najbrž je JV še malce lažje) za I. Sestopila sva po JZ grebenu na Ribežne, edina težavica je bila le izjemno izpostavljena (a udobna) travna polička.

Sonce se nama je skrilo za oblaki (vse do tu sva uživala v prekrasnem vremenu) in prav nemarno se je shladilo. V nadaljevanju sva imela okoli Ribežnov spet malo opravka z ruševjem, a plezalskih težav vse do vrha Srebrnjaka ni več. S Srebrnjaka sva le malce sestopila nazaj po grebenu in še pred predvrhom, 2061m, zavila navzdol (JV) po zelo obetavni grapi (malce sva hotela skrajšati sestop, normalni gre seveda z Ribežnov). Nekaj ne pretežkih skokov sva preplezala, nekaj 'nepreplezljivih' sva obvozila, potem sva poskusila prečiti v levo, da bi ujela mulatjero, ki se konča nekje na višini 1500m. Tam je bilo zelo grdo, zato sva kar nadaljevala navzdol (strme trave počasi zamenjajo grušč) do večjega melišča. Ozka čistina (grapa Zvirnik) se je nadaljevala naravnost navzdol do Trente in midva sva ji mirno sledila. Večjega presenečenja na srečo ni bilo: trije kratki skoki (dva malce sitna), drugače grušč in trave in že sva bila pri bajti Podskalar, 800m, tu sva po shojeni potki nadaljevala naravnost navzdol, dokler nisva na levi zagledala mulatjero, ki naju je pripeljala do ceste. Po cesti naju je do avta peljal 'prijazen' kombi, hvala. Zelo zanimiva in lepa tura, toplo priporočava. Ampak dan bo vedno krajši...