Da je lahko ena stvar tako podrta! Že začetni del grebena je hudo krušljiv, nadaljevanje je pa tako podrto, da vsak hip pričakuješ grebenski odlom. Za nameček neprestano padajoče kamenje (z vseh strani se kruši) občutek krušljivost potencira do neba. Okolica stanje še izostri s preperelimi stolpi na obeh straneh grebena. Edini 'trdni' objekt je zelenkasto modro oko Jezera v Lužnici, ki jasni sivo okolico.

Škofič, 2013m, je najbolj vzhodni dvatisočak Krnske skupine. Zelo dolg dostop je iz Bohinja, ki naju je počasi privlekel do piramide s kroglo (spomenik iz prve svetovne vojne, pod Malimi peski). Tu sva markacije zapustila in prečila do škrbine pod Škofičem. Počasi sva plezala po zgoraj omenjeni podrtiji, dokler nisva obupala, ko je situacija dokončno postala nora, in sva sestopila nazaj do škrbine. Igranje v peskovniku je bilo tako intenzivno, da sva povsem pozabila na uro, ki je na lepem pokazala štiri popoldne.

Na hitro sva sestopila na melišče, obvozila vrh Škofiča na vzhodu (podobno bi šlo na zahodni strani mimo jezera), na drugi strani trčila na lepo shojeno potko in po 'trdnem' grebenu dosegla vrh. Doma sva imela v mislih tudi pregled Peskov (posebno greben Malih peskov), a je bila ura neizprosna. Kar dober lauf sva vlekla prek Komne, da sva še pred temo pritekla k Savici.