Greben Macesnovec - Dimniki - Luknja peč je na pogled (lep je iz Mojstrane) pravcata žaga z enakomerno rastočimi in ostrimi zobmi. Pot s Krme na Luknjo peč sva spoznala pred kratkim, tokrat sva se odločila za pristop na greben po poti PP iz Kota (Severni pristopi, Mihelič). Z užitkom sva si opis kraljevske etape PP prebrala tudi na spletni strani Lada Brišarja.

Odcep z markirane poti (V Gubah) na PP je nezgrešljiv. Vstopni gladek skok je za ledeno mrzle prste precej zabeljen. Res, da so v skoku stari klini, a ne vlivajo pretiranega zaupanja. Skala je gladka, oprimki so majhni in še mraz se zajeda v prste (najin vtis je bil za II. stopnjo). Višje na melišču je začetek PP police prav tako lepo označen in viden, če se le vzpenjamo po levi strani grušča (gledano od spodaj). Polica je slikovita, a po težavnosti ni nič posebnega, pričakovala sva več izpostavljenosti. Na koncu dooolge police sva začudeno gledala v majhno okence, ki ni bilo pričakovano okno, ki iz Kota kuka v Krmo. Tu sva najbrž malce zgrešila in po občutku sva nadaljevala navzgor, dokler nisva spet trčila na PP, ki naju je kmalu pripeljala v 'pravo' okno in na sončne trave Krme.

Na Dimnike sva najprej poskušala pogledati po grebenu, ki sva ga dosegla tako, da sva se vrnila nazaj na senčno stran Kota in po lahkem prehodu splezala na greben. Ampak na grebenu ni bilo lahkega kruha (ostri in gladki grebenski zobje, prepadni na obe strani), zato sva kmalu odnehala in z grebena sestopila na 'Krmino' stran (Ja, poleg naravnega okna je torej možen še en lahek prehod čez greben.). Dimnike sva potem b.p. dosegla po sončnih travah in pod vrhom je bilo plezarije le za vzorec (I). Iz smeri Dimnikov naju je greben, ki teče nad oknom, še huje strašil kot prej.

Nadaljevala sva po Miheličevem opisu na Luknja peč (PP Luknjo peč preči pod vrhom). Po travah (na koncu so kar strme) sva se vzpela do stene (prav na grebenu, levo ali desno od grebena je vršni del Luknje peči povsem prepaden). Tu sva nekaj časa buljila v poklino (tik desno ob grebenu), ki jo opisuje Mihelič. No, poklina je bila na pogled enostavna, ampak kako priti do nje? Najprej je izgledalo, da je edina varianta kar skok čez ostro in globoko zasekano grapo, ki skoraj navpično pada v Kot (ni, da bi poskusili s skokom). Potem je Marijana poskusila na vrhu grape in v diagonalnem plezanju v desno je dosegla poklino. Plezanje ni pretirano zahtevno, a je malce izpostavljeno in nekaj oprimkov ne vzbuja pretiranega zaupanja (II+). Višje je plezanje res prijetno in do vrha ni več težav (izstopni žleb malo pod vrhom, opisan pri Miheliču, je le II-, nahaja se tik levo od velike, ravne in povsem gladke skale (kot bi nekdo zabetoniral plesišče - vrag si ga vedi, kaj tam igrajo gamsi)). Slabih 50m pod vrhom naju je v nasprotju z vsemi podatki o drevesni meji (okoli 1950m) igrivo pozdravil macesen. Resda je še majhen...

Na vrhu sva odločila, da je najbolj pestra (in nič daljša) varianta sestopa kar prek Rjavine. Nadaljevala sva po PP proti Temenu (pri sestopu z vrha Luknje peči do stika s PP je najbolje, da se držimo tik desno od prečnega grebena, ki pada v Krmo). Malo pred Temenom sva s police navzgor na lahke trave našla zelo lep prehod (brez plezanja in nič krušljivosti), ki poteka levo od rdečkaste grape (za robom). Po travah in višje po skalah gre b.p. vse do vrha Rjavine. Navzdol sva šla po zavarovani poti v Pekel (ki ni tisti z malo začetnico...).