Vreme jo letos res gode po svoje in se za vremenarje kaj dosti ne briga. Opoldne je bilo proti napovedi na Vršiču sonce in zato pod Malo Mojstrovko vse črno (črno je bilo seveda od obiskovalcev). Greben do Travnika (in Kola) sva poznala od lani, težave so skromne, možici pa posledično preštevilni. Žalostno je, da se je našel tudi junak in smer markiral (nekako do Zadnje Mojstorvke), spet drugi so obujali gradbene spomine na dni, ko so se z nago rito še igrali v mivki...

Greben se po Kolu občutno zniža (škrbina, 2200- m), nadaljevanje grebena (greben Šit) s številnimi vrhovi le rahlo valovi nad 2200m in se spet močneje dvigne šele na najvišji točki, 2305m. Nadaljevanje grebena preseka globoka in ostra škrbina, 2200- m, nato se greben še enkrat strmo dvigne, 2267m, in še bolj navpično spusti v Jalovško škrbino. Poimenovanje vrhov ni dosledno, večinoma se prvemu (vzhodnemu) vrhu v grebenu Šit pravi Rob Velike Dnine, 2228m in najvišjemu Šite.

Greben Šit naju je pričakal kot lepa gorniška pesem. Večinoma se hodi prav po grebenski rezi (razgledi so veličastni), le na nekaj mestih se za drobec spustimo pod greben (vendar nikjer več kot za zelo kratek lučaj). Uganka je namreč v tem, da se na grebenu trikrat znajdemo nad strmim pragom (škrbina in odsekan rob), kjer nam grozi globok (okoli 100m) spust in obvoz na južni strani. Prvi grožnji se umaknemo prav po grebenu (širok in udoben 'nadvoz'), drugo grožnjo premagamo s kratkim plezanjem v škrbino (malce je potrebno potipati za prehodom), tretja grožnja je bolj zvita in je bila za naju premočna.

Znašla sva se na grebenskem vrhu (vzpon na ta vrh, zadnji pred vrhom Šit, deluje še najtežje in je najbolje, da se ga lotimo kar po grebenu) pred nepreplezljivo navpično 'stenco' nad škrbino. Iskala sva naravnost, levo in desno: nič. Na severni strani sva malo pod grebenom opazovala primerno poličko, pa nisva našla prehoda do nje. Prehitro sva se sprijaznila in sestopila 100+ m na južno stran, prestopila v grapo, ki pada s škrbine in po njej splezala navzgor na škrbino. Tu sem iz radovednosti takoj zavil na poličko, ki sva jo opazovala od zgoraj, in po 100- m prečenja sem b.p. izplezal navzgor na greben pri nezgrešljivi grebenski mehki travnati preprogi. To je torej pravilen odgovor na tretjo grožnjo in sem ga označil z možicem (polica ni težka, a je precej izpostavljena in potrebna je pozornost, ker pod nami v prepadni steni Šit najbrž plezajo alpinisti).

Nadaljevanje je lažji grebenski vzpon na vrh Šit. Tu se je iz smeri Grintavca začela oglašati nevihta. Na hitro sva potipala po grebenu naprej v smeri Jalovške škrbine in po neuspešnem prvem poskusu (sestop z vrha direktno v globoko škrbino pred zahodnim vrhom Šit) sva bila zavrnjena še južno od vrha (grapa, ki se 200+ m nižje konča z vsaj 50m visokim navpičnim skokom). Po vse hitrejših notah grmenja sva se vzpela nazaj na vrh Šit in po JV pobočju (z vrha gledano nekoliko v levo navzdol) sestopila do zgornje brezpotne prečne poti (rumene, obledele markacije)(normalni pristop, I) in desno do markacij. Na Vršič sva pritekla po prečni markirani poti, ki se vije na višini 1600m.

Pa kaj za vraga pobirajo na Vršiču ekološko takso, če še zabojnikov za smeti ne morejo postaviti, tako da vse leži po tleh. Samo nekaj starih 'kišt' je žal absolutno premalo. Prav nič rezultatov od pobranega denarja se ne vidi, avtobusni prevoz ne more in ne sme šteti, saj je ekološka katastrofa voziti mrcino za dva potnika (koliko je sploh povprečje?).