Stanko Klinar v knjigi 100 slovenskih vrhov vabi na Bavški Grintavec s 'fantovsko turo' po brezpotnem vzhodnem grebenu. Avtor svetuje pristop na vzhodni greben po severni steni Sravnika, in sicer iz velikega kotla, ki ga oklepata Grintavec in Sravnik (saj ni pametno, da bi začeli z Velikih vrat - tam je 'grdo').

Takemu vabilu ni, da bi odrekla, in sva se znašla pod Sravnikom. S kotla navzgor naju je pozdravila 'ornk' stena, ki jo tik desno od Sravnikovega vrha preseka šibka točka. Širok žleb, ki je od spodaj zelo nepregleden (polno variant, ki se cepijo levo in desno), sva naskočila z leve, prečila proti desni in se do izstopa na greben držala rdečega in nemarno krušljivega žlebička v žlebu (ker preveč rdečila še za 'babe' ni zdravo, sva se mu na dveh mestih malce izmaknila). Plezala sva težave II. stopnje.

Greben v levo (na vrh Sravnika) je krušljiv, v desno proti Grintavcu pa naju je kmalu čakala čvrsta skala. Plezala in uživala sva prav po razgledni grebenski rezi, le eno nepreplezljivo škrbino sva obvozila po levi strani (tu naju je pozdravil edini možic grebena). Grebenske težave do vrha so skromne (I).

S Kanskega prevala sva po grebenu nadaljevala na Šmihelovec (normalni pristop poteka s sedla Čez Lužo, zahtevno brezpotje). Na začetku sva se preostri rezi umaknila na levi strani, višje potem večjih težav ni bilo več (skupne težave so do II)(na grebenu naju je strašil zanimiv skalni steber v obliki 'matrone'). S Šmihelovca sva po grebenu poskusila na Mali Šmihelovec, 2108m, a je situacija tik nad škrbino zelo nepregledna in sva obrnila (sestopila sva globoko na JZ stran in se od tu vzpela na Mali Šmihelovec - najin sestop niti slučajno ni priporočljiv). Prehod sva kasneje potipala z druge strani: tik na levi strani škrbine navzgor (10- m, II-III), potem kratka prečka v desno, kjer je težav kmalu konec.

Zagorelec je bil tako mamljivo blizu, da sva skočila na kratek obisk. Pogled po grebenu naprej do Velikega Jelenka je bil tudi obetajoč. To zgodbo sva pustila za drugič, bližala se je noč.