Dolgo časa sva čakala na lep dan, da si pobliže ogledava nama tako željeno Loško steno. Za izhodišče sva izbrala Zadnjo Trento in nato markirano pot mimo Zavetišča pod Špičkom na Škrbino za Gradom in sestop do sedla Čez Brežiče. Najin pristop do Loške stene je med daljšimi, v zameno sva imela krajšo vožnjo z avtom.

Na vrh Plešivca vodi lahka in dobro shojena potka, nadaljevanje grebena kmalu postane znatno težje. Na Bavh sva se iz škrbine vzpela po travni gredini, ki teče levo pod grebenom. Na vrhu je bilo pestro: pridružila sva se štirim gornikom, ki so nameravali celoten greben preplezati v dveh dneh. Sestop prek Vrha Goleževice (povsem neizrazit in težko določljiv grebenski vrh) v sedlo pod Bedinjim vrhom je bil nekaj lažji.

Do sem sva povsem sledila opisu v JA (Mihelič). Tudi začetek vzpona na Bedinji vrh sva zastavila po travnem žlebu, potem se višje nisva odločila za zajedo (pravzaprav sta kar dve zajedi!), ampak sva prekoračila rob in tik desno ob grebenu splezala na predvrh (nekoliko bolj sitno je le eno kratko mesto: 3m, II+). Od tu je do vrha lahko. Trije gorniki so šli za nama, četrti je poskusil še bolj desno od roba (alternativni opis v JA, od zgoraj je tam lepo vidna shojena potka, ta pristop naj bi bil najlažji?). Tu se je žal izkazalo, da je skupina gornikov hitro prevelika. Do predvrha sva bila absolutno pozorna in nisva sprožila niti kamenčka. Na lažjem grebenu s predvrha proti glavnemu vrhu se mi je pod nogami povsem nepričakovano podrla škrbinica (ogromna skala, ki je izgledala povsem zanesljivo) in zgrmela navzdol, kjer je za slab meter 'zgrešila' srečka, ki je šel po alternativni smeri. Skala mi ni šla iz glave in me je morila še lep čas ture.

Poskusila sva nadaljevati naprej po grebenu do škrbine pod Malim Bedinjim vrhom (ta sestop je omenjen v JA)(najini sogorniki so tu obrnili nazaj, saj so nahrbtnike žal pustili spodaj - ravnali so se po Miheličevem nasvetu). Strme trave dosežejo dobro drugo trentarsko težavnostno stopnjo. V cik-caku (zgoraj sva šla najprej v levo, izgleda možna tudi direktna varianta) sva prišla nad škrbino, potem sva prečila čez rob in na desni strani grebena sestopila v škrbino (Miheličeva varianta tu sestopi in obvozi Mali Bedinji vrh po levi strani). Midva sva poskusila po grebenu na Mali Bedinji vrh, 2175m. Težji je le začetni del (levo tik ob grebenu), višje gre b.p. prav po grebenu. Sestop v Konjsko škrbino tudi ni pretežak: začetni del gre na desni strani grebena (trave), potem sva šla čez skalni rob na levo stran in po travah sestopila v škrbino.

Dan je bil še zgoden in sva šla pogledat, če res 'ne moreš na Morež'. Navzgor sva se držala opisa v Manj znanih poteh slovenskih gora (Habjan) in navzdol Miheliča. Različen je le spodnji del, na sredini se smeri združita. 'Habjanova' smer ima v spodnjem delu precej strme trave (desno od gruščnate kotanje), 'Miheličeva' ni tako strma, a je zato smer težje zadeti (najprej je izrazita travna gredina levo od gruščnate kotanje in potem manj izrazita (od spodaj težje vidna) travna gredina nazaj v desno). Nekaj pod vrhom Moreža je potrebno tudi malce poplezati.

Sestopila sva skozi Lepoč v Lanževico. Izredno sitne so bile visoke trave z vsemi možnimi 'ožigalkami'. Pred sabo sva imela še napornih 600- m vzpona do Škrbine za Gradom, od tu navzdol je šlo pa samo od sebe. Najin vtis o težavnosti ture: najtežji del je bilo prečenje Bedinjega vrha, pristop na Morež je bil občutno lažji.