Sem že kdaj komu od vas pojamral, kako ni lahko najti opisov pristopov na 'pozabljene' vrhove. Eden takih je Goličica S od Prisanka, 2078m. Ena Goličica je še pri Jalovcu, najbolj 'znana' in obiskana je pri Razorju. Vremenska napoved je obetala 'nikakvo' vreme, čudežno se je nekaj pred poldnevom le začelo jasniti. Ob dveh sva bila pod Vršičem in s pogledi iskala jasne vrhove. Nič ni bilo takega in takrat je v glavo priletela Goličica in sva šla malo pogledat za prehodi. V spominu sva imela, da je grapa med Goličico in Malim Prisankom smučljiva (IV+), torej bi bile težave do škrbine lahko 'le' kratki navpični pragovi.

Vstopni slap na Hanzovi se je bolj šopiril, kot nama zlival vodo za vrat. Nad Hanzovo steno sva prvič poskusila navzgor. (Malo naprej od stene, tik po Mariji, 1600m, sva 5m nad potko v votlinici med ruševjem našla skrito spalko, armafleks in multisolo s pretečenim datumom. Vse še naprej čaka. To za lastnika ni bila srečna zgodba?) Kmalu sva bila zavrnjena. Poskusila sva še dvakrat, tokrat pod Hanzovo steno (tam kjer grapa, ki pada iz škrbine med Goličico in Malim Prisankom, preseka pot) in obakrat sva kmalu obračala. Poskusila sva še zadnjič: tik preden markirana pot zavije okoli roba na snežišče pod Hudičevim žlebom.

Kmalu sva se zarila v ruševje in trmasto sem 'prašiča' rinil levo, desno in naprej za Marijano. No smer ni bila tako zelo zapletena: najprej po enem tunelu pod ruševjem, še pred koncem le tega sva prečila v sosednjega in po njem do odrešilne trave.

Od tu naju je čistina privedla tik vis-a-vis z iztekom Hudičevega žleba (tu je najbrž prehod dol na snežišče, od zgoraj izgleda izpostavljeno) in malo višje mimo rdečega pragu na travnat rob ob zagruščeni grapi, ki pada s škrbine med Goličico in Malim Prisankom.

Grapa ima višje en zoprn prag. Bolj psihološki: v ozkem žlebu sta zapored dva praga in v obeh je zagozdena velika grozeča skala. Z nekaj telovadbe sva se spravila čez (skali sta dobro zagozdeni, izpostavljenosti ni). Višje sva šla potem po prehodu na desni (II) in kmalu prilezla tik pod škrbino. Tu se grapa cepi v dva kraka: levi je povsem neobetaven in desni ima prav tako zelo siten prag. Tega nisva zmogla, oziroma nisva upala poskusiti, ker je plošča-oprimek preveč sumljiva.

Nekaj časa sva še naskakovala škrbino (pravzaprav obe)(s škrbine levo po grebenu ne bi bilo nobenega kruha do vrha), potem sva se spustila nekaj metrov in splezala ven iz grape (najtežji del je kratek ozek žleb, II-III) na veliko zagruščeno gredino pod vrhom Goličice (iz grape se je ne vidi, le sluti se lažji svet - rušje in trave).

Tu sva se vzpenjala po gredini (poteka zahodno pod vrhom) in upala na nasmeške (beri prehode na vrh), ki bi nama jih gora poklonila. Na vrhu gredine se odpre vodoravno nadaljevanje police (malce dol-gor) prav do roba. Od tu sva se b.p. vzpela na glavni greben (vzhodno) in desno (južno) po grebenu do najvišje točke. Huraaaaaaaaaa! Goličica nama je naklonila izjemne trenutke in jaz sem spodaj v ruševju skoraj obupal. Hvala za pot, hvala za prehode, hvala za iskanje, hvala za sprejem, hvala za razgled. Razgled na V je božanski, takega na to pogorje ni (vse od Rigljice do Kriške stene). Navzdol grede sva postavila možic, ki označuje začetek prehoda iz grape proti gredini.