Šele ob enih sva s Poldovega rovta odrinila na Tičarico in potem kamor nama bo namenjeno (vsaj po grebenu do Dovškega križa, sva upala). Tičarica naju očitno ne gleda prav naklonjeno, ko vdirava v njeno samotno kraljestvo. Letos maja naju je z dežjem pregnala 200m pod vrhom. Danes naju je na vrhu zagrnila z meglo in potem z bliski (iz smeri glavnega grebena) začela še strašiti. Ob spremljavi oddaljenega grmenja sva jo popihala navzdol. (Kako lepo se sliši, ko se zgodba konča suha, in zagotovo ni za verjeti, ko se njeni junaki prav v zadnjem trenutku znajdejo na varnem.) Takole: ravno sva odklenila avto, ko se je iz vseh veder naenkrat ulilo navzdol. Torej naju Tičarica le vedno lepše gleda in midva sva bila (suha in) vesela, da sva jo pravočasno ušla dol.

Še o 'zelo izpostavljeni' polici: prehod, ki nas iz Med Plazmi pripelje do lahkega travnega terena pod Tičarico. Maja nama je polica tresla kolena, danes sva jo izkusila kot promenado. Razlika je bila tolikšna, da ni za verjeti. Misliva, da je imela prvič Tičarica svoje prste in strahove vmes.