Najbolj 'zabutano' je bilo proti Jalovcu, ampak midva sva tudi malo 'butnena' in je bilo ravno prav. Na Kotovem sedlu je za preskus volje še nekaj pršilo z neba. Za razmislek (o nadaljevanju) sva skočila na Špico v Planji (še nisi slišal: tako so včasih domačini imenovali vrh severno od Kotovega sedla), 2198m. Od vrha v Koritnico pada kratek in hudo našpičen greben (tri zašiljene špice). Razgled navzdol je seveda prepaden. Na sedlu je spet pršilo, malce je pomagal tudi močan veter. Ker naju je začelo zebsti, sva se ogrevala tako, da sva nadaljevala proti Jalovcu. Vmes sva skočila na Mali Jalovec (v megli sva imela probleme z določanjem vrha) in z vrha Jalovca odstopila v smeri Jalovške škrbine.

Na tej strani ni bilo več megleno. Občasno je celo sijalo sonce. Oster rob oblakov je potekal na grebenu Jalovec, Goličica, Šite, Mojstrovke. Goličica, 2394m, izgleda nepristopna, a takoj, ko sva jo potipala, se je malce omilila. Pristopila sva po zahodnem grebenu (drugje je zagotovo za stopnjo težje). Prvi del je lahek (od I do II-), višje naju je pričakal težji prag (II+). Do vrha je še en sitno krušljiv prestop, pravzaprav je vse krušljivo. Z vrha (in grebena) je vrtoglav pogled v Jalovčev ozebnik.

Z Jalovške škrbine sva si ogledovala pristop na zahodni vrh Šit. Prečila sva do 'luknje' in od tu bi se dalo priti do grebenskega reza (levo od vrha) z dobro dvojko (poskusila sva le vstopni prag, II). Po grebenu v desno potem čaka močno zašiljen rogelj, mogoče je kak obvoz? S škrbine sva sestopila v ozebnik, se umikala snegu (bila sva brez cepina) in pritekla do Planice.