Gor smo šli po Hanzovi (pridružil se nama je Andrej), da si dodobra ogledava (Hanzov) Turn, 2040m. Vstopni slap je z vodo skoparil in nas ni zalil, zato je zobe pokazalo 'betonsko' snežišče pod Hudičevim žlebom. Mi smo mu pokazali cepine in 'uspeli v merjenju moči' (sitno prečenje). Pristop na Turn je lahek in smo šli vsak po svoji smeri (levo, desno in naravnost po grebenu).

S Hudičevega stebra sem si ogledoval sestop na 'vrh' Hudičevega žlebu (zanima me pristop na Mali Prisank). Prečil sem po skrotju pod steno do samega roba žlebu. Navzdol me je ločil strm, dolg in zelo krušljiv prehod (vse kar sem prijel se je sesulo). Po pameti sem obrnil nazaj in tik pod Prisankom ujel oba ubežnika.

Na vrhu se 'začuda' ni zjasnilo in Zvoniki se seveda niso videli, (Po moje sta le dva Zvonika, skoraj enako visoka. Vzhodni je višji, 2472m, od zahodnega, 246?m. Zvoniki so mogočen dvoglavi vrh, desno tik pod Prisankom, če ga gledamo z juga. Od tu nam resno dopovedujejo, da so hudo nepristopni.) a smo kljub temu nadaljevali proti Jubilejni. Za začetek smo skočili na nižji Zvonik (letos maja sva 'naštudirala' pristop) in po najlažji varianti je slaba dve. Greben do glavnega vrha je 'absolutno' neprehoden. Nadaljevali smo po Jubilejni do sedla z Zadnjim Prisankom (v desno je markiran odcep za Vršič). Od tu smo šli še malo po Jubilejni naprej, nato po krušljivem svetu (I-II) na greben in po njem na vrh Zadnjega Prisanka.

'Ta visoki' Zvonik mi ni dal miru (je bil tako zelo glasen, beri izzivalen), tudi lokalno se je zjasnilo in smo ga malce potipali. Po vzhodnem grebenu (oziroma tik desno pod njim) smo našli lepe prehode vse do vrha (II). Ni lepšega za brezpotnike, tako da je bila tudi dolga pot do Vršiča kratka, z Vršiča smo do avta kmalu 'naštopali' motorista, ki je vzel Andreja in s tem povzročil zastoj, ki nama je omogočil, da sva še midva dobila prevoz.