Hotela sva potipati Loško steno, a so nama oblaki branili in sva ustavila na Vršiški cesti. S seboj sva imela PZS vodnik in sva se odločila za sončno Goličico. Menda je pristop zapletena orientacijska uganka. Ni. Z vodnikom v nahrbtniku in karto (Trenta) v žepu nisva imela prav nobenega problema do vrha. Pot je lepo sledljiva in na ključnih mestih označena z možici.

Na vrhu sva se presenečeno zagledala v markacijo. In potem še eno in še v napis. Nevemkdosijeupal je na veliko napisal, da stojiva na Goličici. Malce sva sledila markacijam, ki so peljale zahodno. Svet je zagruščen, krušljiv in strm, tako da je bilo sestopanje zelo sitno. Po dobrih 50m sva obrnila (markacije so vodile nižje v grapo).(Doma sva v Gore nad Sočo prebrala, da se tudi Stritar sprašuje...)

Lep dan naju je vabil k nadaljnjemu raziskovanju vrha (upala sva na prehod do Germlajta). Z leve strani pod grebenom (po polici desno od markacij) sva si ogledala vizualno zanimiv SV predvrh Goličice. Na vrhu so enigmatično postavljeni veliki bloki, ki so prileteli od nevemkje. S te strani do tja ni mogoče, razen po strašno izpostavljeni polici (niti za pomisliti ni bilo). Z vrha Goličice sva nato poskusila s sestopom po vzhodni strani. Trave postanejo vse bolj strme in so nižje presekane s previsnim skalnim skokom (5m). Prehod do SV predvrha ni bil težak. Do škrbine je z vrha Goličice potrebno najprej nekaj navzdol (na vzhodni strani) in potem prečnica po travah v levo. S škrbine navzgor je še malo plezarije (I-II). Od tu je do škrbine z Germlajtom le še navzdol, žal je skoraj navpično :(

Pri sestopu sva imela za začimbo dva problema. Če te mika Goličica, tole so ključne točke normalke (pot je zelo lepo vrisana na zemljevidu Trente, dobro shojena je vse do travnatega vršnega pobočja):
Odcep/sestop proti Mlinarici: dobro opisan (PZS in Gore nad Sočo) in nezgrešljiv.
Kukla: tu pot ob zapičenih vejah ponikne, malo pred tem je nekoliko na levi lep možic (nadaljevanje potke). Do potke lahko od vej brez težav pridemo tudi z malce lomastenja navzgor (problem zna biti le v sestopu: po potki sva sestopila do možica in kar nekaj časa iskala nadaljevanje poti, ki je bilo le 5m nižje).
Križišče na prečnici, ki vodi do sedla z Debelo pečjo (označeno z ogromnim možicem): nadaljevanje normalne poti je seveda kar naprej po prečni poti (pravzaprav se tu ne da zgrešiti, le možic te lahko zmoti). Navzgor je pot ravno tako shojena (malce sva jo pogledala nazaj grede). Pot gre navzgor, višje pa glede na zemljevid preči na vzhodni strani Goličice na višini 1800m (do te prečke najbrž sestopajo markacije, ki sva jih 'občudovala' zgoraj).
Križišče nekaj pred vršnim travnatim/ruševnatim pobočjem: desni spodnji krak (gledano od spodaj, na potki je večja 'zaplata' grušča) je slep (sledi potke izginejo na strmih travah, nekaj nižje se potem po dolgi prečnici v desno da priti nazaj do prave poti - sitno) in ga je potrebno pustiti na miru, saj so le sledi gornikov, ki smo zgrešili pot (gor grede dileme sploh ni, a v sestopu je napačni odcep bolj viden in logičen kot pravo nadaljevanje (malce navzgor in čez rob), zato sva tu nazaj grede zgrešila in to celo dvakrat).
Vstop s prečne poti na vršno travnato/ruševnato pobočje: problem zna biti le nazaj grede, ne sme se ga spregledati.