Vladimir Habjan je v knjigi Manj znane poti slovenskih gora opisal pristop na Zadnji Pelc iz Zadnje Trente. V Našem Stiku (junij, 2001) je okvirno opisal celotno prečenje Pelcev. Midva sva lani tik pred zimo poskusila s Škrbine za Gradom na Pelc nad Klonicami, a naju je ustavila III v sestopu (5m), zato sva že takrat sklenila, da si bo potrebno težavo ogledati z druge strani...

Do sedla med Nizkim vrhom in Zadnjim Pelcem sva prišla b.p. (grapo pred planino Zapotok sva zgrešila, zato sva izbrala travno gredino). Za ogrevanje sva skočila vstran od Pelcev. Pogledala sva si pristop na Nizki vrh. Greben se najprej vzpne na koto 2202, I-II (tu so se oči takoj prilepile na drzno ošiljen greben Pihavca), potem čaka nekaj izpostavljenih metrov prečenja po ozki polički (oprimki so kar rob grebena, ki je absolutno preozek za stopinjo)(sitno). Sestop naprej je bil skrotast in takoj je sledilo iskanje prave skale: Nizki vrh je le malo dvignjena večja skalna gmota na širokem grebenu (namig: na vrhu je možic). Ogledal sem si tudi prehod do sedla Vrh Osojnika: tako kot piše v literaturi, b.p.

Z Zadnjega Pelca (južni vrh), 2315m, sva iskala nadaljevanje proti koti 2317m (severni vrh). Spustila sva se v škrbino (lepo in od daleč vidno okno), vendar od tam ni bilo kruha. Habjan predlaga malce spusta ob grapi in prečenje grape do pametnega prehoda (tole sva si v podrobnosti prebrala žal prepozno). Midva sva se spustila premalo in sva poskusila v steno takoj, ko se je dalo. Najprej je bila dobra dvojka in potem še krušljiva dvojka po žlebu do grebena. Zgoraj naju je pričakalo najbolj sitnih 5m na celem grebenu Pelcev: po gladki skali z ostrim grebenskim robom sva se spustila ritensko in okobal po trebuhu (takale stvar ni primerna za dedca).

Sestop proti Srednjemu Pelcu gre po strmih travah. Cepin je bil nepogrešljiv. Na Visokem Pelcu so nama bile meglice 'naklonjene' in sva si ogledala stranski in hudo samoten V greben Skutnikov (vrh grebena je močno dvignjena kota 2360m), ki padajo do Vršaca. Sestop z vrha do škrbine je izgledal divje (strašno strmo, pol travnato in pol skrotasto). Skutnikom se bo potrebno drugače približati.

Nadaljevanje do Pelca nad Klonicami postreže s težavo v obliki ostrega grebenskega stolpa. Lotila sva se ga kar direktno (obvoza najbrž ni). Sestop gre najprej malce desno od grebena in potem po grebenu do škrbine (vzpon na stolp: II in sestop: I-II).

Sestop s Pelca nad Klonicami naj bi postregel s trojko navzgor (5m). Malce sva cvikala, saj se lani tam nisva upala spustiti (v obratni smeri). Povsem brez potrebe. Oprimki so fantastični (redkokdaj so taki), skala je čvrsta in tudi izpostavljenost ni taka, kot izgleda od zgoraj navzdol (torej z druge strani). Za dobro dve, mogoče II-III.

Pod Škrbino za Gradom je še vse sneženo. Brez cepina tvegamo trd pristanek na kopnem delu melišča, ki preseka snežišče. Sneg je namreč presenetljivo trd/leden (pod zgornjo mehko plastjo). Naju je kar nekajkrat zabrisalo na tla in po prvem padcu sem bil primoran v 'obuvanje' rokavic, saj mi je zaustavljanje s cepinom po snegu (in kamenju v njem) s členkov pobralo malo kože.

Krasen greben, škoda le, da sva imela preveč meglic.