Deset dni nazaj sva neuspešno poskušala, kar nama je bilo namenjeno danes. Ob štirih popoldne sva v soncu začela na Ljubelju in se po potki vzpela na sedlo med Zelenjakom in Vrtačo, 1970- m.

Od tu proti vrhu Vrtače se pne kar strm greben (SV greben). Midva sva se odločila, da bova z vzponom poskusila prav po grebenu (Klinar opisuje malce drugače: najprej 60m po Osrednji grapi in šele potem na greben, II). Za začetek je greben položen, vendar razbit, tako da je šlo bolje po levi, tik pod grebenom. Po grebenu sem nadaljeval do začetka strmega dela. (Marijana je šla preveč v levo in se je morala do grebena vzpenjati po grušču.)

'Steno' sva naskočila po zajedi (gredini) v desno. Sledilo je nadaljevanje v levo (nekakšen kamin, tehnično najtežji del vzpona, izpostavljeno) do bolj položnega sveta. Po skrotju (krajši predah od navpičnega sveta) sva nadaljevala nekoliko v levo do grebena. Tu se teren spet postavi močno pokonci, največja težava je krušljivost. Nad tem pragom je glavnih težav konec. Najin komentar je, da gre za kar napeto plezanje druge stopnje (II+).

Do vrha je od tu možnih več poti. Midva sva šla nekoliko v desno čez rob in potem vsak po svoje. Marijana je šla po bolj podrtem svetu, jaz sem zlezel levo nazaj na greben in po kompaktni skali na predvrh. Nadaljevanje do glavnega vrha je povsem lahko (a zato spet krušljivo).

Z Vrtače sva nadaljevala najprej po poti in nato sva sledila Z grebenu (markacije zavijejo levo). Za cilj sva imela ves Z greben (z vzponom na Grad, 2008m) do Sedla Vrtača (pri Svačici). Če bi le malce pretiraval, bi rekel, da je bil greben tako krušljiv, da se je pod nogami podiral. Prvi del (brezpotnega) grebena je tehnično lahek, potem je stvar malce težja (Klinar: I-II).

Zadnji del sestopa do globoke škrbine sva se težavam umaknila v levo (podrto). Potem je šlo nekaj časa gor in dol, do večje gmote nad nama (kasneje se je izkazalo, da jo to Grad). Splezala sva desno navzgor skozi 'žlebiček' do roba in levo na vrh. Bilo je precej lažje, kot je izgledalo. (Vrh ni označen, a zato je z možicem opremljen naslednji vrh.)

Nadaljevanje po grebenu je močno oteženo. Midva sva morala dvakrat obračati (enkrat kmalu na začetku in drugič pred škrbino, ker sva prehitro zavila nazaj navzgor na greben). Na koncu je bila najina smer taka, da sva se z vrha spustila na južno stran do zagruščene in široke poličke. Možici so naju vodoravno pripeljali do škrbine. Navzgor na vrh z možicem (pod 2000m) sva šla kar direktno (II), a je gotovo tudi lažja varianta. Spust navzdol do trav je bil lahek, zato pa posebno krušljiv. Nazaj do markacij sva se prebila po neoznačeni potki, ki gre po melišču J pod Z grebenom. Še pred temo sva bila pri avtu.