Višje je bilo vse v sivih oblakih, tako da prav lepih obetov nisva imela. Zato se je pa razvila prijetna dirka do Zelenice. Spodaj sva začela ležerno, pri vmesni postaji žičnice sva že letela. Tam se pot zoži in navihano sem skočil v vodstvo, da ji nazorno pokažem, kako tempa ne bo mogla prav dolgo slediti. Počasi sem pospeševal, a se me je vztrajno držala. Pospeševal sem v ovinkih in večal hitrost v strmini, nič. Navita ženska mašina mi je vztrajno sledila. Pri zadnjem pospeševanju na zadnjem vzponu do zgornje postaje je gumb končno odpadel. V drugo ga bo potrebno malce obtežiti...

Gosta megla in vztrajen dež sta naju v Suhem ruševju odvrnila od nepoznanega 'plezanja' na Vrtačo (SV greben). Tako sva si še enkrat ogledala vzpona na Palec in Zelenjak.

Na Palec sva šla iz Žleba kar direktno po grebenu in se težavam (ki so zmerne, II) nisva umikala. Na vrhu Palca je kovinski križ, na katerem piše Zelenica. Dol sva šla po 'možicljasti' potki, ki sva jo zaradi megle kar lovila in malce tudi grešila.

Vzpon na Zelenjak je bil v najinem spominu zapisan kot plezalni (težave I. stopnje). Tokrat je bila na najino začudenje (shojena) pot (možici) povsem lahka. Le dvakrat je potrebno tudi z rokami, a le zaradi ravnotežja (takoj sem popravil opis pristopa na Zelenjak). Na vrhu je lesen križ.