18.5.2002: Vrhovi v Krnovi senci
Iz Lepene lepo do Krnskega jezera, kjer sta za grdo presenečenje poskrbela dva zagrizena ribiča. Malce sem težil, a sta me takoj zabila, da TNP nima z vodami nič. Nisva vedela za gotovo, če je to res, drugače bi se 'lomile kosti'.
Svet okoli jezera je bil v soncu, nasprotno so se nad Krnom zbirale vedno temnejše meglice. Najini cilji so bili kot nalašč zbrani na sončnih vrhovih severno pod vladarjem (nama še neznani svet). Na Lemež, 2043m, sva prišla po 'desni' nemarkirani potki, ki proti vrhu izgine. Od tu sva šla malce po travah in čez grušč ter spet po travah do grebena (sedelce levo od Lemeža).
Po JZ grebenu sva se prek Vogla, 1980m, spustila do sedla Čez potoče, 1848m. (Na grebenu je eno zelo sumljivo mesto, ki se bo enkrat podrlo. Tako kot odlom na sedelcu levo od Lemeža.) Grivo, 1999m, sva obšla po desni (cepin je priročen, saj je na S strani Krna še kar precej snega) in po 'grapi' (pot označuje star in ponošen okovan čevelj) navzgor. Na Skutnik, 2074m, sva prilezla s sedla med njim in Krnčico (težave I. stopnje). V vršni kupoli Skutnika sta vsekani dve votlini. V spodnji lahko občudujemo umetno okno. Nasploh je vsenaokoli polno ostankov medčloveških nesporazumov (rovi, granate, žice,...).
S sedla med Krnčico in Skutnikom sva se spustila v smeri Lopatnika, 2012m. Navzgor do sedla in naprej na vrh gre brez težav (melišču sva se umaknila desno v trave).
Na Krnčico, 2142m, sva poskusila po grebenu. Nobenih težav do vrha. Edina grebenska težavica naju je pričakala malce naprej po grebenu (umaknila sva se ji v levo, ni posebne sile) in nadaljevala naprej na Srednji vrh, 2134m.
Navzdol s sedla (tam kjer gre greben dokončno navzgor proti Krnu) sva šla na približno malce vzhodno (večinoma navzdol) in je šlo do stika z markirano potjo večinoma po snegu. Okoli Krna je bilo vedno bolj temno (oblaki so naju ovili malo pred Krnčico), od jezera dol je bilo pa cel ljubi dan v soncu.
|