V petek bo lepo in plan je bil, da grem iz Suhadolnika po pastirski poti proti Kokrski Kočni. Potem s smučmi dol po Povnovi dolini (IV) in naprej na Jezersko. (Vzpon bo tako lažji in krajši. Dvakrat sva že s smučmi poskusila po Povnovi navzogr, a še notri nisva prišla.) Drejc je prijazno povedal, da je že splazilo in da je do pod Malega kupa v Povnovi vse zasneženo. (Hvala!)

Sam sem začel od Suhadolnika. No skoraj, okoli mene je letal Suhadolnikov pes. Skupaj sva prišla do odcepa od markirane poti, kjer neoznačena pastirska pot (direktno na Dolce) zavije levo. Pes bi šel kar za mano. Odločno sem ga odgnal nazaj, a se je kmalu spet prikazal. Nobena finta (niti grožnje, niti kamen) ni pomagala. Ko je proti mojim pričakovanjem (in tudi potuhnjeno, naskrivaj in malce za mano), prišel čez strm in krušljiv prehod (najtežji del vzpona) na Spodnje Dolce sva skupaj nadaljevala. Tale pes mora biti prave gorske pasme.

Malo pod Srednjimi Dolci se je začela strnjena snežna odeja. Sneg je bil že zjutraj ojužen. Iz Dolcev sem se na zgornje snežišče (nad bivakom) dvignil po prvem žlebu (eden pred markiranim prehodom), ki je lepo zasnežen. Tudi žleb, ki pripelje na greben med Križem in Kokrsko Kočno je zalit. (Z grebena bi se dalo brez večjih težav (mogoče do III-) smučati po smeri pristopa, to je bila med vzponom moja rezervna različica). Pes je vse zmogel brez težav (res pa, da se derez in cepina ne potrebuje). Ob pol enajstih sva bila na grebenu (malo nad škrbino - vstop v Povnovo dolino, 2441m).

Jasno, da je pes moral nazaj dol (pa se ni dal odgnati). Upam, da me je na koncu le zastopil. Za mano vsekakor ni šel. Saj, najbrž bi šel, a ni upal. Začetni del (10+ m) je bil namreč hudo strm in je visel v levo stran. Ves ožji del je bil dobro zalit in lepo smučljiv (nobenih jarkov). V Povnovi se težave s snegom začnejo pod Malim kupom. Prehode sem iskal na desni strani in mi je šlo kar dobro, dokler nisem prišel do nekaj metrov kopnega prehoda. Strm ni bil (prej položen), zato pa siten v pancerjih (in nobenih pametnih oprimkov). Ko sem dol zmetal smuči in palice, sem se po žlebičku zbasal (prerital) navzdol (kar sitno je bilo). Malo nižje je še ena kopna zapora (lahka in le dober meter). Po gnilcu in mehki plazovini sem nato prismučal do konca doline. Sledila je naporna in dolga peš prečnica v levo (ven iz Povnove doline) ter spet na smučeh po snežišču (ogromna plazovina) do konca melišča (1200-1300m).

Vseskozi je bilo nad mano modro nebo, iz smeri Kalškega Grebena pa so se bližali oblaki. Ujeli in s kapljicami pozdravili so me tik pred Jezerskim.