'Full of hope and courage we set forth one misty morning.' No jutro ravno ni bilo, tudi kazalo je že, da se v gorah jasni. Torej sva upala, da bova prilezla na vrh Kala. Ker je Komna v megli zelo pripravna za skrivalnice, sva imela samozavest v nahrbtniku (beri kompas).

Sneg na poti iz Savice se začne, ko se pot proti Domu na Komni položi (= konec okljukov). Od doma naprej sva gazila po mokrem snegu (20cm) do Planine Na kraju. Na križišču markiranih poti pri Koči pod Bogatinom nama je volja že precej pošla in sva ob preoblačenju iskala motive za nadaljevanje. Spodaj nama je še sijalo sonce, na Komni je bilo že vse oblačno, vlažno in kar mrzlo.

Malce je začelo rositi in močneje pihati, kljub temu sem trmasto zagazil proti Poljanici, a se je po nekaj metrih močno ulilo (bolj dež kot sneg). Pravzaprav je nekdo nad nama izpraznil škaf. V isti sekundi sva obrnila in začela s sestopom. Ko sva že mislila, da bolj ne more liti, nama je nekdo od zgoraj učinkovito dokazal nasprotno.

S čistilno akcijo sva začela takoj, ko sva prišla do strmine (na poti Komna - Savica). Hodila sva naravnost navzdol (uhojene bližnjice) in spotoma pobirala inventar, ki tja ne sodi. Ogromno praznih in polnih (žal le voda) plastenk, ostali ovitki pijač in nekaj malega embalaže za hrano. Do tal sva nabrala za ta veliko MASSovo vrečko smeti.

V srednjem in spodnjem delu poti je bilo smeti zelo malo. Marijana je postavila (in do tal tudi uspešno obranila) hipotezo, da je bolj na vrhu strmine ravno pravšnji čas za malico in osvežilne pijače. Zato je tam tudi glavnina smeti. Nisem hotel zaostajati in v spodnjem delu sem postavil dodatek k teoriji, da bo spodaj spet nekaj smeti od naključnih 'turistov in obiskovalcev parkirišča pod Savico' (saj se itak pridejo le pripeljat do gostišča), ki jih po nesreči zanese malce navzgor. Res sva v zadnjem okljuku 'našla' ostanke od lizike (in za las potrdila dodatno podhipotezo).

Skočila sva še pogledat slap. Poln je vode.