Jalovčev ozebnik je bil proti pričakovanju zelo lepa pesem. Razmere za smučanje (malo pred tretjo popoldne: ko sem kasneje v izteku ozebnika pogledal navzgor, je bil po celotni dolžini v soncu) so odlične. Resda je trdo (malce bolj, kot se (ne) zdi med vzponom), v vstopu in izstopu celo malce ledeno, a je zato teren gladek in skoraj prav nič razbit. En sam užitek. (Pogoj za ta užitek so seveda ostri robniki in izkušnje.)

Tudi nižje je smučanje zelo dobro. Ne morem se hvaliti, da sem prismučal v Tamar. Skoraj nemoteno (malce redkega drevja) se prismuča do tam, kjer pot zavije v redek gozd. Sledi kratka peš etapa do mesta, kjer pot zavije v 'pravi' gozd. Potem se da ob vmesnih hojah po travi in pesku prismučati skoraj do koče.

Na vrhu Jalovčevega ozebnika sva si ogledovala tudi strmo pobočje Velikega Ozebnika (V). Precej kopno deluje. Do 'dolinice' proti vrhu sta dva 'možna' in ozka snežna prehoda, desni (ob skalah) je izgledal bolj obetavno. Moral sem pogledat. Ko sva prehod poskusila od blizu je bilo slabše: ozko, strmo (+grbina) in trdo. Obrnila sva, za nadomestek sem zavil v kratko in ozko grapco na desni strani pobočja (levo od rame).