Do vrha Plazja nič posebnega. Proti Mangartu izgleda za silo sneženo, seveda se ne obotavljam, saj sem spodaj odločil, da grem na vrh s smučmi in dol po Italijanski (III+, še nisem smučal). Na višini Rateškega Malega Mangarta srečava tri gornike, ki se vračajo z vrha (gor in dol po Italijanski). Dobim hudo pesimistične izjave glede mojega smučanja.

Spodaj sem razmišljal, da bi šel gor po Zimski smeri, a od blizu izgleda malo snega in še ledeno je vse skupaj. Tako bom šel kar lepo po Italijanski (Marijana me zaradi žuljev čaka na 2300- m). Prečnica je mestoma trda kot beton, na vzhodnem delu vršnega pobočja pa je že precej ojuženo. Vmes tudi zmanjka snega, tako da vijugam navzgor kot plot okoli pijanca in neuspešno iščem snežne prehode. Močno izmučen se privlečem do križa.

Z vrha se poženem ob treh. Zgoraj je čisti gnilec. Kmalu snamem smuči in malce prečim kopno pobočje (edino snemanje smuči, precej precej krajše kot je izgledalo gor grede). Takoj na prvi snežni odeji skočim na smuči, srečno najdem (ozek) prehod na spodnje snežišče in začnem s prečenjem (najtežji del spusta, saj je precej izpostavljeno - letiš do dna). Vmes je tudi hudo trdo, a tega z britvicami (= robniki) ne občutim tako močno kot pri vzponu z derezami in cepinom (gor grede me je tu kar malce zvijalo).

Še najbolj sitna je jeklenica, ki teče čez preozek in trd prehod. Malce štamfam (tudi po skali) in se izogibam jeklenici (ostri robniki primejo na trdem snegu, tudi na skali, na jeklenici pa absolutno ne in zdrsijo). Nekoliko nižje je še en tak prehod z jeklenico, a se mu izognem tako, da na koncu prečnice takoj zasmučam povsem v levo in po grapi do križišča (Italijanska, Slovenska). Nižje do Mangartske ceste je smuka odlična, še boljša kot to!

Plazje je ob štirih zelo trdo. Robniki lepo pojejo. Nekje na polovici se šele omehča, prismučam do konca snežišča in prehitro pospravim smuči. Lahko bi nadaljeval še 100m (tam pot dokončno zavije v gozd).