Pot sva našla b.p., čeprav tu še nisva hodila in sva naštudirala le zemljevid. Izgledalo je zelo slabo za smučanje. Hudo visoko sva hodila, da sva prišla na sneg. Nad odcepom (Mlinarica, Jubilejna, Razor) sva skočila v dereze in cepin, saj se teren postrmi in potrdi (senca). Med vzponom sva ugibala (in najbrž uganila), kje poteka smučarska smer z Razorja proti Mlinarici (naj počaka na drugič).

Prilezla sva pod markanten stolp (najbrž je ta na pogled težko pristopen vrh Turn pod Razorjem?). Nadaljevala sva levo od stolpa na greben (star mejni kamen iz leta 1920, I stoji za Italijo, za kaj stoji na drugi strani D?) in potem levo do neimenovanega vrha (2388m, podrt mejni kamen). Zadnjih 10+ m je bilo kopno. V grebenu, malo nad sedlom, je majhno okno, pravzaprav grebenski obok.

S smučanjem sem začel ob treh (malo pod 2388m). Sneg je bil zgoraj nad grapo super (III-), v grapi nad Mlinarico še boljši. Le tam kjer ni bilo še nič sonca je bilo zelo trdo. Nižje v Mlinarici je bil sneg mestoma preveč ojužen. Kar dobro sem izbiral smer smučanja in nižje s pomočjo akrobacij med ozkimi prehodi poflikal do 1550. Ko sem se vzpenjal, nisem računal, da bom na smučeh prišel tako nizko.

Peš sestop bi bil kratek 40min, a sva v gozdu falila nek odcep (v listju se ti to hitro primeri, še posebno, če že malce spiš). Po grapi, ki seka pot, sva se za kazen malce natelovadila in razgledala.