Oblačno, hudo oblačno, temno in sivo. In še snega je malo, samo snežni jeziki. Tudi veter. Vse to bi šlo brez problema. Z veseljem in uživanjem celo. A je manjkala pot: Ni bilo pravega cilja. Ni bilo motiva in nič naju ni gnalo. Menda ti da ta rdeč bik krila, a ne vem, če ni to doping.

Sovatna (Stenar) je že vsa uboga in ima precej kopnih prekinitev. Tudi snežni jezik je spodaj hudo ozek. Proti Pragu ni kaj prida. Sva mislila poskusiti. Zdaj ne bo nič iz tega. Še zadnji motiv nama je konta pod Gamsovcem in naprej proti Pihavcu, a naju smučar z obljubo trave v tej smeri potolče.

Noben faktor ne pomaga, tako se še naprej s polžjo hitrostjo vlečeva proti Luknji. To je najin lakmus: če je hitrost polžja, potem se najino razpoloženje vleče celo pod prahom. Prav nobena stvar nama ne dvigne duha.

Nasploh mi po Plazu manjka nekaj motiva, manjka mi poti. Manjka mi duha, ko so razmere obupne. Nimam več občutka, da bi lahko premikal gore. Točno vem, kaj bi naredil v nasprotnem. Na Luknji bi brez razmišljanja nadaljeval proti Gamsovcu/Pihavcu. Res, da je spodaj v tej smeri trava. Ampak za prvim vzponom najbrž čaka primeren snežni jezik. Tudi žleb iz konte proti Pihavcu je zagotovo snežen.

Tako le obrneva. Smučanje ni nič posebnega. Premrzlo za veselec, se pa vidi, da je bil na obisku med tednom. Zgoraj je snega dovolj. Nižje moram izbirati prehode, še nižje uporabljam tudi nekaj akrobacije. Spodaj smučam na levi strani, na desni je pretrda plazovina, ustavim se na 1200- m. Naprej ne gre.

V nedeljo sva na Vršiču opazovala gornike v Butinarjevi, potem sva šla do izhodišča za Mlinarico. Končala sva na Joštu nad Kranjem. Cel teden je bil sonce, za vikend pa...