Rana ura je zlata ura. Kje pa! Tudi pri 'pomladnem' smučanju to včasih ne velja. Zjutraj so boljše razmere za smučanje, a zato včasih kar neznosna gneča. V nedeljo sva šla na Mojstrovko. Jaz sem vzel tudi smuči.

Snega je bilo veliko. Sem bil kar močno presenečen, nisem ga pričakoval toliko. Malo pred 13:00 sva štartala z Vršiča (spet ta zadna). Ta glavna eskadrila se je ravno vrnila s smučanja. Sneg je bil od tal do vrha ojužen (pravzaprav je bil gnilec), le v senci je bil trd.

Zanimivo je dejstvo (za vzpenjajočega hudo sitno in naporno), da sestopajoči gorniki tako radi rijejo po mukotrpno narejeni gazi. Še več, v nedeljo so se točno v gazi spuščali po riti in jo uničili do gladke bob steze (vse to je veljalo za večji del plazu vse do Grebenca).

Malo pred sedlom med Mojstrovkama, 2300 m, sva se odločila za Veliko Mojstrovko. Gaz je bila potegnjena, nekaj jih je tudi smučalo v smeri pristopa: z vrha Velike Mojstrovke proti sedlu (III). Točno to stvar sem tudi sam ponovil. Povsem pod vrhom sem le malce poštamfal (premalo snega) in potem je bilo super: sonce tu snega še ni načelo.

Nižje sem izbiral gnilec (sončno pobočje), saj je v senci (povsem v dolinici med Mojstrovkama) kraljevala kloža. Smučarija je bila v redu, saj smuči niso skoraj nič potonile. Nekoliko je treba paziti na skale, ki le malce kukajo iz snega (ni jih veliko, nekaj pa), saj ti v nasprotnem grozi padec.

Plaz je bil že v senci in sneg je pomrznil in držal smučarja (15:00). Tudi tu me je čakala dobra smuka povsem do ceste (potrebno je smučati s čim krajšimi zavoji, drugače te sledi gornikov/smučarjev preveč premečejo).