Ob pol dvanajstih sva štartala z Ljubelja. Pozno? Ne, ravno prav! Zjasnilo se je.

Nov sneg je padal nad 1500m (nižje ga je padlo malo, a zato več dežja, ki je skoraj pobral povsem spodnji del smučišča). Usmerila sva se v Osrednjo grapo (III+). Melišče pod grapo je povsem zasneženo (do 30cm novega), a žal skoraj brez podlage. V sami grapi podlaga sicer je, še več. Na mestih se udira čez rito, tako da se je potrebno vzpenjati tudi s pomočjo kolen. Kje je tudi to onemogočeno, tam sva skoraj rila. Iz grape sva izstopila po desni varianti, ki pripelje tik pod vrh (le tu je moč smučati, drugje so kopni deli/skoki). Povsem na vrhu je nesmučljivo.

Smučanje je naporno (zato pa varno) - težji in predirajoč sneg. Na mestih je zelo ozko (en prehod je bil celo nekaj ožji od mojih smuči (2m)). Na meji med meliščem in grapo so razmere precej boljše, in tu je bilo smučanje pravi užitek (teren se razširi in večja hitrost omogoča lažje premagovanje upora snega). Žal sva kmalu zasmučala na kamenje pod snegom. Navzdol do smučišča je bilo eno samo uničevanje mase, saj je tako rekoč vseskozi škrtalo. Po smučišču je šlo brez problemov do avta.