Naprej od parkirišča pred propadajočim smučiščem na Jezerskem avto ni hotel vleči, ledeno. Glede na zapis na g...l o praznih denarnicah s prejšnjega tedna (spomnil sem se, da je bil en zapis o vlomu v Ravenski Kočni) sem vztrajal, da Marijana izprazne denarnico. Že doma sem pripravil 'antivirusni memo', a situacije nisem resno jemal in sem ga pustil doma. Povnova je izgledala zasnežena, zgornji del še posebno. ''Hajdi,'' in sva začela.

Vse je zasneženo, ne ravno za smučat, a je sneženo. Sneg na melišču pod Povnovo je pomrznjen, na strmini kložast (tu bi se za silo dalo tudi smučati). Po sneženju se je čez melišče sprožil tudi večji plaz (tam, kjer se melišče zoži in cepi v dva kraka. Iskala sva normalni vstop v Povnovo dolino. (Težji vstop sva obdelala že jeseni in za smuči v nahrbtniku ni najbolj primeren.) Po melišču sva šla do ožjega dela, nato v levi krak in pred skalno zaporo strmo levo navzgor. Nato po prečnici v levo.

Samo ni šlo tako enostavno. Kloža je bila ravnoprav sitno trda, sneg se je močno vdiral in malo pod prečnico je bilo v pogostih zametih na kile snega. Ril sem čez rito. Prečnico sva prerila, kje tudi prešpikala (trdo, pomrznjeno) ali pa zlezla čez rušje. Po slabih treh! urah mučenja sva bila skoraj v Povnovi. Pred nama je bila še trda in izpostavljena prečka.

Na kratko: ni bilo volje, ni se nama dalo nikamor več. Snega je bilo veliko, veliko zametov, veliko ostankov sproženih plazov (po/med sneženjem), trde/pomrznjene in izpostavljene prečke. Midva še v Povnovo nisva vstopila, kje šele je vrh...

Vsak ima kdaj črn dan. Najin se je kar nadaljeval. Pregledala sva še snežni prerez (nov sneg, kloža, stiropor, kložica, stiropor, tla) in dokončno obrnila nazaj. (Kam neki je izginila moja trma?) Dol na snežišče sva šla po drugi varianti (še lažja kot pri vzponu, a zato hudo naporna - zameti in kloža), tako da sva sestopala po desnem kraku Y-a. Lahko bi tudi kaj posmučala, a ni bilo volje. Po petih urah sprehajanja smuči sva bila pri avtu (nekateri ljudje sprehajajo pse in midva nisva ljubitelja psov; torej!).

''Daj poglej, če so ti vlomili v avto!'' sem zafrkantsko drezal. Marijana je hotela spraviti denar (ki ga je imela s sabo) nazaj v nahrbtnik-torbo, ki je ostal v avtu. Ni mogla povsem odpreti zadrge. Ker je to posel za moške, sem se lotil odpiranja zadrge. Zelo čudno je bilo zapeto, kot bi se komu mudilo. ''Hej, kdo je pa tole zapenjal, da ni bil vlomilec,'' sem še malo podrezal.

''Ni bil, bom pogledala v denarnico'' in vzame denarnico iz torbe. ''Res so vlomili, vzeli so mi tri jurje. Drobiž so pustili.''

Ne morem verjeti. Res so vlomili, a se nič ne pozna. In jaz sem mislil, da se to nama pa ja ne more zgoditi. ''Ja, kaj nisi denarja vzela s sabo? Saj sem vztrajal.''

''Kobilico sem, ostalo sem pustila. Drek.'' Po temeljitem pregledu sva ugotovila, da je še nekaj stvari premaknjenih. Manjkal je samo denar.

Hvala Jezerskemu za gostoljubje. Glede na zapise na g...l nisva edina, ki so mu na Jezerskem vlomili in pobrali gotovino. Vse skupaj sva prijavila na policijski postaji v Kranju. Prav prijazno so nama na najino presenečenje pokazali sledi nasilja na vratih (pod kljuko, pod plastičnim delom). Z navadnim izvijačem so nama vlomili?! Torej vsak mulc, ki ima pet minut časa, lahko vlomi v avto s centralnim zaklepanjem, če ima izvijač. In to je šok!!! Kaj bomo storili?

Že slišim komentarje: ''Ne puščajta denarja v avtu!'' A kaj to pomaga, v avto bodo vlomili tako ali tako. Vlomilec vnaprej ne ve, če je v avtu denar! Pač, probal bo. In avto bo vlomljen.