Izpraznjena in utrujena. Pozno sva se pripeljala na Jezersko in šele na kraju samem (pri odcepu za Jenkovo planino, na poti do tovorne žičnice) sva se odločila za Malo Babo. Avto sva pustila pri jezeru, saj je cesta naprej povsem ledena. Ob poti so jekleni dokazi, da se da pripeljati prav do omenjenega odcepa.

Do Jenkove planine je markirana pot zelo 'drsna' (a ni ledena), proti Babi sledi ni bilo. Iskala sva nekaj lažjega in zdaj že naporno gaziva po predirajoči se kloži. Malo po poti in malo po svoje sva iskala najmanj naporno smer, ki je nisva našla. Zgornjo polovico poti sva se držala markacij, in ta pot je v kombinaciji klože in zametov doooolga. Na visoki greben (od tu naprej je greben vodoraven) sva izplezala pri mejnem kamnu 23/1. Od Jenkove planine sva se do sem vlekla celi dve uri. Le sončno zimsko vreme nama je navzgor nosilo duha, kateremu je telo moralo slediti. Na vrhu je bilo tudi telo zbujeno.

Kje sploh je vrh Male Babe? Na TTN 1:10.000 je na točki mejnega kamna 23/1. To sploh ni vrh, ampak le rama (pravzaprav je vrh rame še dobrih 10m naprej po grebenu proti Veliki Babi in nekaj metrov višje). Midva sva nadaljevala po grebenu, jezdila sva do mejnega kamna 22/277 (2057 m), ki je najbolj izstopajoč izrastek v grebenu do Velike Babe, in še nekaj naprej od škrbine, ki ga loči od Velike Babe. Mikalo naju je še prečenje prek Velike Babe (ki je bila že povsem na dosegu) in na Vadine, a sva se vrnila 'na ziher'.